Res je. V preteklih letih sem skupaj z različnimi novinarji pripravila precej prispevkov za oddaje z naslovom Tednik. Mislim, da sem bila vedno dovolj kritična in so me provokativne teme privlačile. Vedno me je vznemirjalo in jezilo ali krivično ali marginalno ali tabuji ali neznano. Še danes. V tem trenutku pa me začenja v žanru dokumentarnega filma zanimati to, kar je socialno in angažirano, na drugačen način. V bistvu sem v nekem obdobju iskanja novega izraza. Tudi v smislu novih tem. Ta miks med novinarskim in avtorskim sem že nekako izčrpala. Zdaj me podobne teme zanimajo na čisto drugačen način. Mislim, da so vsi ti dokumentarci, ki sem jih delala ali kot scenaristka in režiserka ali pa samo kot režiserka, zelo jasni. Vedno me je na eni strani zanimala jasnost povedanega, na drugi strani pa sem želela na nivoju estetike obravnavano temo nadgraditi, jo preseči, nekaj umetniškega dodati in prinesti. Mislim, da mi je v večini dokumentarnih filmov ta miks tudi uspel.