Keltske pokrajine odmevajo v meni že dvajset let. Tudi zdaj, ko sem ravnokar vtipkala to število, si mislim, kako res je, ko pravijo, da se neutrudnega kotaljenja časa včasih sploh ne zaveš. Živo podoživljam sebe v svojem enaindvajsetem letu, vetrovne mesece v Walesu, spoznavanje ljudi, narave, kulture in skozi njo tudi sebe, kot se nisem še nikoli prej. Verjetno obstaja v življenju vsakogar neko obdobje, ki je bistvenega pomena za njegovo življenje. Morda obdobje razočaranja, iz katerega takrat ni videl izhoda, morda obdobje žalovanja, ko je na glavo postavljena vera v čisto vse, morda obdobje iskanja sebe, sveta in lastnega prostora v njem. Ko v tem obdobju plavaš, ne moreš videti brega, do katerega te bo tok privedel. Preveč si osredotočen na posamični zamah, vsaka alga, ki ti oplazi stegna, ti postane nevarna, vsak nepredviden piš vetra na obrazu glasnik kake nevihte. In vendar potem, zamah za zamahom, začenjaš uvidevati tisti breg in se čudiš, kako (pre) malo si verjel v svoje zamahe, kot tudi v tako ali drugačno barko, ki ti je iz daljave kazala pravilno smer. Vse to je v meni privrelo na dan v teh dneh, ko sem prebirala daljše elektronsko pismo prijateljice iz Walesa. Danes mama štiriletne deklice, ki je, kot jo sama naziva, “nepričakovano darilo z neba pri 43. letu”, nova mama trem najstnikom ter partnerka njihovemu (ovdovelemu) očetu. V teh dvajsetih letih sva izmenično ali pa istočasno butali ob taka ali drugačna obdobja, živeli daleč od doma, pa spet doma, obe v iskanju nečesa, kar bi lahko danes označila za “lastno pot proti sreči”. Če izvzamemo seveda dejstvo, da je za človeka težko sploh definirati, kaj je sreča.