Podobne sklepe so novinarji Maga izpeljali tudi iz drugih izhodiščnih tez (ad d.). Po katerem koli argumentacijskem nizu se spustimo, vedno pridemo do skupnega vozlišča: to je "pošteni", "kritični", "antikomunistični" subjekt resnice, ki je žrtev zarotniškega spleta. Medtem ko je za obrambno argumentacijsko strukturo Slovenskih novic glavni problem (niti ne sovražnik) rez, ki ločuje sprejemljive diskurze od nesprejemljivih, je magovski pogled narcisističen: celotna struktura domnevnih pregreh "levičarskih ideoloških teroristov", "plačancev", "nomenklaturne zarote" itd. konstituira središčni subjekt resnice, od vseh strani obdan z mrežo sovražnikov v raznih podobah. Središčni subjekt ima glede na stopnjo zavesti več jeder: širše gledano gre vanj umestiti vse "poštene male ljudi", "prave Slovence", "naše demokrate" itd., v sami srčiki samoovedenja pa da je gotovo tudi novinarska ekipa Maga. Edini poskus teoretskega presežka v tej basni o krokodilih9 je očitek Janeza Markeša, da so si avtorji Poročila samovoljno prisvojili "Arhimedovo točko", s katere monopolno razsojajo o vseh političnih vprašanjih Slovenije in sveta.10 Tovrsten "božji pogled" bi lahko bil sporen po epistemološki plati, obenem pa da vzpostavlja nedopusten rez v pluralno mnoštvo moralno enakih stališč (prim. skico št. 1). S tem smo se vrnili k nemara osrednjemu vprašanju, ki ga načenjajo obrambni (žrtveno-napadalni) odzivi na prvo številko Poročila in ki je obenem ključno tudi za samo tematizacijo sovražnega govora. To je razsojanje, ki je tista temeljna človeška sposobnost, s katero je mogoče uskladiti na videz nasprotujoči si načeli pluralnosti in odgovornosti. Janezu Markešu je treba priznati, da je odkril ključno točko razprave o sovražnem govoru - vendar je o njej napačno sklepal. Naše analize sovražnega govora si nikakor na lastijo monopola nad razsojanjem, ne nad akademskim, ne nad državljanskim. Toda na drugi strani ravno način, kako sta se na prvo številko Poročila odzvala Mag in Slovenske novice, kaže, kako pač ni mogoče stopiti v pluralizem odgovornega razsojanja: ne z relativiziranjem ne z žrtveno identiteto! Še najmanj s takšno, ki se samoutemeljuje s splošno teorijo zarote in zato nastopa kot subjekt edine resnice. V takšnih okoliščinah dialog najbrž ni mogoč - kaj šele odgovornost. Avtorji teze o "nestrpnosti raziskovalcev ‘nestrpnosti’" so se s tem sami postavili na laž. Pokazali so, da je demokratični pluralizem zanje le priložnostni obrambni ščit - sredstvo, ne pa cilj. Zato Skupini za spremljanje nestrpnosti ne preostane drugega kot vztrajati.