Veliko potovanje nekam v tujino, pogovori o njem, potovalni načrti. V kabinetu, ki se je Lužinu na moč prikupil, je bil v knjižni omari čudovit atlas. Svet, ki je bil najprej predstavljen kakor trdna krogla, tesno obdana z mrežo zemljepisnih širin in dolžin, se je nato plosko razprl, se razdelil na dve polovici in se nazadnje razkazal po delih. Ko se je razprl, se je na primer Grenlandija, ki je bila spočetka samo majhen izrastek, navaden slepič, nenadoma razbohotila malone do velikosti njej najbližje celine. Na tečajih so bile bele lise. Oceani so se razprostirali v enakomernem azuru. Celo na zemljevidu je dovolj vode, da bi si, recimo, lahko umil roke - kaj je potem šele v resnici: koliko vode, kolikšna globina in širina! Lužin je pokazal ženi vse obrise, ki so mu bili všeč v otroških letih: Baltsko morje, podobno klečeči ženski, škorenj Italije, kaplja Cejlona, ki je padla z nosu Indije. Menil je, da ekvator nima sreče, ker gre pretežno po morju; resda seka dve celini, ni pa se mogel dogovoriti z Azijo, ki se je umaknila navzgor; preveč je stlačil in zmendral, kar mu je pripadlo - nekakšni koščki, neurejeni otoki. Lužin je poznal najvišjo goro in najmanjšo državo in ko si je ogledoval vzajemno razporeditev obeh Amerik, je videl v njej nekaj akrobatskega. "Nasploh bi se dalo vse to urediti privlačneje," je govoril, ko je kazal zemljevid sveta. "Tu ni ideje, ni poante." Celo hudoval se je malce, ker ni mogel najti smotrnosti vseh teh zapletenih obrisov, in je dolgo - kakor nekoč v otroških letih - iskal možnost, da bi prišel po blodnjakih rek iz Severnega morja v Sredozemlje ali odkril kak smiseln vzorec v razporeditvi gorskih verig.