Klanec se končno poravna in tam gre svet po neskončnih gozdovih osrednjega dela Triglavskega narodnega parka, torej po čisti divjini in nekakšni džungli. Pot se počasi začne izgubljati in se konča v nekakšni krnici, obdani s stenami. Naravnost pred nami pada v globino nekaj, kar je podobno več kot sto metrov visokemu slapu. Nerodno je le, da ga pesti žeja; aktiven je le v času večjih deževij. V sušni dobi pa je treba povsem na desno, kjer ima v desni soteski vodo le Fratarica. Tod zavijemo v skrotast svet. Pred nami je strmina, pod nogami pa množica kamenja, ki ob najmanjšem dotiku drvi v globino. To ni prav prijazen svet, ga pa je treba premagati, saj so v njegovem srcu trije slapovi, od katerih je vsak visok kakih 10 metrov. Obiti jih je mogoče le po desni. Nad njimi nadaljujemo prek borovja do vznožja Velikega Drsnika. Naprej ne gre več, saj voda izgine v steni. Pa saj se je že tod treba potruditi in se po zahtevnem terenu prebijati debeli dve uri. Pa nič zato, glavno da smo doživeli svoje.