Vse lepo teče, le vetra nam ne doteka dovolj. Na "mašino ga peglamo" prav tja do Key Westa. Izgleda, da smo imeli ustrezno hitrost za ribolov, saj je Mirč ujel wahooja, nato pa še enega bonita. Predal ju je Bojanu, ki ju je spremenil v zelo slastno rižoto. Do vrha smo si napolnili želodce, pa še oba hladilnika hkrati. Tik pred večerom prispemo v Key West. V lepem loku vplujemo v zaliv, kjer je capt. Oli mojstrsko, v prvem poskusu, kar pod jadri zasidral Sokola. Zasidrali smo se v bližini dveh eksotičnih otočkov. Prvi je posejan z razkošnimi vilami, obdanimi s palmami, drugi pa izgleda popolnoma nenaseljen. Z Mirčem se odločiva, da bova nenaseljenega malo raziskala in se nanj vsaj za trenutek tudi naselila. Proti njemu sva plavala nenavadno hitro, saj nama je pomagal močan tok proti odprtem morju. Težava pa se je začela ob povratku. Mirča je pričel tok odnašati proti odprtem morju. Izčrpan se je uspel zgrabiti za sidrno vrv neke zapuščene jadrnice, kjer je nemočen obstal. Jaz pa sem obstal ob otoku v vodi do vratu in z veliko težavo lovil ravnotežje v deroči vodi. Proti toku ni bilo možno plavati. Nisva mogla ne naprej in ne nazaj. Pričelo se je temniti. Na srečo je čez kakšno uro priplul mimo mlad par, ki je kljub temi opazil Mirča, kako se drži za sidrno vrv. Obrnila sta čoln in ga potegnila na suho, nato pa sta prišla še po mene. Zelo sta se čudila, da sva plavala na otok, saj so v teh vodah pogosto morski psi. Domačini jih bojda pridno lovijo. No, dovolj za danes, vsi že spijo, mene pa tudi že jemlje. Še to, Ančka je sporočila, da so ponovno našli moje ribiške palice nekje v Miamiju in da jih bodo z letalom jutri dostavili v Key West. Bog daj, da bo tako. Verjamem pa nič več.