Seveda je obalna straža nalogo z veseljem prepustila Ingramu. Izjavili so, da imajo na višku sezone dovolj pametnejšega dela, kot pa iskati »namišljen« čoln na krajih, kjer ga skoraj zagotovo ni. Tudi Ingram je bil v podobnih dvomih. Parkiral je pri Durlston Headu in se odpravil po dolgi obrežni poti, po kateri naj bi, kot je zatrjeval, prejšnjo nedeljo hodil Harding. Hodil je počasi, vsakih petdeset metrov je z daljnogledom preiskoval obrežje pod stenami. Tako kot pripadniki obalne straže se je tudi sam zavedal, kako težavno je ločiti črn čoln od lesketajočega se skalovja ob vznožju sten in je vedno znova preiskoval tudi predele, za katere je že sklenil, da so dobro pregledani. Poleg tega je vedel, da se ne more zanašati na lastno oceno, po kateri naj bi predmet, ki so ga v nedeljo približno ob šestih in petnajst minut zvečer videli kakih tristo metrov od Seacombe Cliffa – tam naj bi se po njegovih računih nahajal fairline squadron, če bi plul mimo Saint Alban’s Heada s petindvajsetimi vozli –, kakih šest ur pozneje naplavilo nekje na pol poti med Blackers Holom in Anvil Pointom. Vedel je, kako nepredvidljivo je morje in kako malo verjetno je, da bi se deloma spuščen napihljiv čoln sploh znašel na obali. Bolj verjetno se mu je zdelo, da je zdaj že napol poti do Francije – če sploh res obstaja – ali pa štirideset metrov pod gladino.