Na neki način so v podobnem položaju tudi slovenski odbojkarji. V konkurenci Poljske, svetovne odbojkarske velesile, sedme na svetovni rang lestvici, in Francije, ki je na 17. mestu, so s Slovaki, s katerimi si delijo 46. mesto, obsojeni na neuspeh. Če bi izbranci Gregorja Hribarja razmišljali tako, bi bilo bolje, če bi ostali doma in se prenehali ukvarjati z odbojko, pa tudi OZS, ki se tradicionalno spoprijema s finančnimi težavami, bi prihranila marsikateri evro. Na srečo se je, vsaj v zadnjih letih, miselnost slovenskih odbojkarjev spremenila. Mislili smo, da bo tako že po EP 2001 v Ostravi, a je sledil nov zaton. Da je v slovenski moški odbojki spet prišlo do bolj ambicioznih načrtov, ima velike zasluge zdajšnji ACH Volley, takratni Autocommerce, ki je pred petimi leti začel sestavljati evropsko ekipo. V svoji nameri je bolj ali manj uspel, vse boljša pa je bila tudi reprezentanca, v kateri vodilne vloge vse bolj prevzemajo mlajši igralci. Tu mislimo na generacijo Tineta Urnauta, ki je bila na mladinskem EP četrta, na SP pa deveta. Deloma so načrt pomladitve nekoliko pokvarile poškodbe (Vid Jakopin, Matevž Kamnik), zato se je bil pred letošnjima najbolj pomembnima akcijama - kvalifikacije za nastop na SP in EP v Turčiji - selektor Hribar prisiljen zateči k pomoči bolj izkušenih igralcev. Zato zdaj tudi upravičeno govorimo, da slovenska moška odbojka tako močne reprezentance še ni imela. Seveda bo to treba dokazati predvsem na tarafleksu, vendar je pred jutrišnjim uvodnim dvobojem s Poljaki med igralci čutiti previdno mero optimizma. Še pred nekaj leti bi se pred takšnimi tekmami preprosto predali, zdaj razmišljajo, kako bi presenetili velikane svetovne odbojke. Priložnost za to vsekakor obstaja, kajti tudi Poljaki so brez treh najboljših igralcev ranljivi, tako kot so ranljivi tudi Francozi in navsezadnje Slovaki, ki so Slovenijo na evropskih prvenstvih obakrat premagali.