Pri Gaberščiku gre očitno za občuteni dialog s preteklostjo kot tako in hkrati s preteklostjo fotografije, o čemer pričajo tudi naslovi mnogih del, povezani s pomembnimi fotografskimi avtorji iz prve tretjine dvajsetega stoletja. Ta dialog poteka hkrati na osebni in na splošni ravni, mešata se intimna zgodovina in zgodovina nadvse plodnega obdobja umetnosti, ustvarjajo se nenavadna ravnovesja, odslikave psihičnih stanj, vzpostavlja se nadrealno vzdušje … Fantomske srajce prednikov se prepletajo z opomini na znane fotografske pa tudi likovne vsebine. Lep primer fotografovega soočanja s predmetnostjo in z v njej vsebovano presežno vrednostjo je njegovo delo Novo kolo za Meret Oppenheim, ki se navezuje na serijo fotografij oziroma foto-zgodbo Mana Raya, zanj v več smislih pomembnega predhodnika. Ta med drugim kaže golo mlado nadrealistično heroino ob starodobnem tiskarskem stroju, katerega kolo z ročko je na fotografijah v prvem planu. Gaberščik na svojem posnetku, iz Manu Rayu posvečene skupine del, ovekoveči le podobno kolo z ročko, okrog njega pa natrese nekaj suhega cvetja. Prizor je sicer vizualno učinkovit, a v polnosti ga dojamemo le, če poznamo fotografije iz leta 1933, na katere se nanaša. Potem vemo za njegovo skrivno zgodovino in jasno občutimo vso bolečo odsotnost in hkrati mnogopomensko prisotnost minulega, njegovega prepletanja s sedanjostjo.