Projekt je na začetku osemdesetih let propadel in stara garda je morala prepustiti prostor novi generaciji Chicago Boys. Ti so morali navsezadnje popustiti in pristati na velike spremembe modela, zahtevati izhod za Pinocheta in leta 1990 ponovno začeti oživljanje demokracije. V prvi fazi so neoliberalni ukrepi prizadeli pet milijonov prebivalcev (od skupno 13-14 milijonov), ki so se znašli pod mejo revščine. Srednji sloj je bil dobesedno izbrisan. Po petnajstih letih prestrukturiranja gospodarstva sta bila leta 1988 realni dohodek na prebivalca in realna plača skoraj povsem enaka tistima iz leta 1973. Povprečna nezaposlenost v letih od 1975 do 1985 je znašala 15 odstotkov, maksimalna pa celo 30 odstotkov leta 1983. V letih 1970 do 1987 se je indeks revščine povzpel s 17 na 38 odstotkov, leta 1990 je bil indeks porabe v čilski družbi pod ravnijo iz leta 1980. Leta 1992 so plače v urbanih predelih komaj dosegale kupno moč, ki so jo imele leta 1980. Po drugi strani je v obdobju med 1979 in 1988 deset odstotkov najbogatejšega sloja povečalo svojo udeležbo pri narodnem dohodku s 36,2 do 46,8 odstotka, medtem ko se je v istem obdobju ta delež za polovico prebivalstva zmanjšal z 20,4 na 16,8 odstotka. Posledice neoliberalnega modela so v današnji čilski družbi po petnajstih letih demokratičnih procesov še vedno občutne: še vedno je, kljub vsem prizadevanjem, okoli osem odstotkov prebivalstva revnih, to je 1,2 milijona ljudi.