Tako se po tridesetih letih reform, ki jih je pokojni voditelj Deng Xiaoping začel s podeželja, Kitajska vrača na izhodiščno točko, seveda v povsem drugačnih političnih, družbenih in svetovnih razmerah. Kmečko prebivalstvo je bilo v zadnji fazi gospodarskega razvoja za to državo vir podcenjene delovne sile. Več kot 150 milijonov kmetov se je poskušalo iz revščine rešiti tako, da so se v mestih ponujali na nešteto gradbiščih, v manufakturah, restavracijah in drugih storitvenih dejavnostih. Partijsko vodstvo v množici, ki šteje skoraj 800 milijonov ljudi, že nekaj časa vidi možnosti za občutno povečanje kitajske neodvisnosti od svetovnega trga, je pa res, da so kmetje dolga leta s svojo cenenostjo vzdrževali reforme mest in industrije. Kitajska jih je brez usmiljenja izrabljala. Zdaj se bodo ti kmetje spremenili v porabnike. Če bo Pekingu uspelo ta korak izpeljati do konca, se bo pred svetom dvignila na noge prva resnično uspešna enostrankarska in v marsičem protidemokratična sila, odporna proti globalnim političnim in finančnim krizam.