“Nič ne more uiti mojemu ostremu vidu in občutljivemu smrčku.” ice in se dogovorimo, kje se bomo srečali naslednjič in si s prostim skakanjem po travnikih damo duška svoji kosmati duši. Pot si moramo deliti med seboj in s temi čudnimi dvonožniki. Še posebno občutljivi so dvonožnikovi mladiči, saj niso kosmati za ušesi tako kot mi in v njihovih očeh sem večkrat videl, kako velike oči ima strah. Tudi med njimi so poredneži, a vsem nam kar malce prija, ko nas pobožajo po naši kratki ali dolgi dlaki, ki jo tako pogrešajo pri sebi. Kako ugodno dene tako božanje, mi je zaupalo že kar nekaj mojih prijateljev, ki z veseljem sodelujejo pri razveseljevanju starejših dvonožnikov v njihovem domu na Idrijski cesti. Ko jo tako primaham do same Koče na Planini, me,