Potem so mi misli splavale do razkošnega apartmaja, kjer sem bil nastanjen, in ker so me pekle misli, da so vsi ti prostori vse premalo izkoriščeni, sem se kanil iti malo posprehajat iz sobe v sobo, da bi moja prisotnost v njih dobila vsaj malo smisla, pa me je nekaj potrepljalo po rami in moj znanec, ki sem ga spoznal prejšnji večer, je napovedal, da je motor pripravljen in da se lahko odpeljeva na izlet. Mlačen vetrič nama je mehko pokal v obraz, ko sva se dolgo in lagodno, brez kakšnega temeljnega cilja, vozikala po črni vijugavi asfaltni cesti (še najbolj je bila podobna v popoldanski vročini malomarno zaspali dolgi in tanki, v gosto makijo pogreznjeni kači), ki se je vila po strmih, pogosto prepadnih gričih. Mislim, da je sredozemska gošča strašno občutljiv biotop in da pod vplivom človeških posegov neznansko hitro crkne. Zato ob obali, ki je precej gosto naseljena, ni preživela, le še kakšni s smetmi okrašeni trdoživi trnasti grmi spominjajo nanjo in šopi ostre rumene trave. Tam zgoraj pa se bohoti v vsej svoji bodljikavi neprehodnosti, kajti če zaideš s steze ali poti, si pečen. Ostri trni ogromnih kaktusov, tistih palačinkastih, pri katerih se zdi, kot da bi en mesnat ponvičnik poganjal iz drugega, pa ravno tako pikajoče nepristopni grmi, drevesca in veliki osati ne dovolijo ne človeku in ne živali niti koraka v to nasršeno kraljestvo. V njihovem zavetju se razrašča na stotine drobnih rastlinic, ene imajo listke prerasle z dolgimi sivimi dlačicami, druge so gladke in voščeno lakaste, vmes pa med krhkimi rjavimi bilkami trav poganja množica drobnih in nevsiljivo ljubeznivih sredozemskih cvetlic. (Če se topo zazreš vanje, se zdi, kot da pod navpičnimi sončnimi žarki kar malo migajo. Ali morda miga samo razbeljeni zrak?) Vse skupaj pa neznansko diši, sicer ne tako parfumasto vsiljivo kot naši nageljni ali vrtnice, temveč bolj zeliščarsko prijetno, da se zdi, kot da bi vstopil v sušilnico patra Ašiča. Razen izparevanja teh vonjev je čez poldne v makiji vse mirno, le škržati in kobilice neprestano in neutrudno žagajo svoje brezkončne in enolične pesmi.