Sanjski odlomek je torej takle: Stala sem na Šuštarskem mostu v Ljubljani. Dan je bil lep, sončen, dišalo je po začetku poletja. Naslonila sem se na ograjo in od daleč opazovala svojega tedanjega fanta, ki se je bližal mostu. Nič si nisem mislila, le namrščila sem se in namrščeno sem se tudi počutila. Med nama je bilo že preveč slabe volje in čisto majhnih razočaranj. Ko pa je fant prišel do mosta in do mene, je šel samo mimo, še pogledal me ni dobro. Pravzaprav se mi je od srca odvalil kar velik kamen. V istem trenutku je prišel z druge strani na most drugi fant in me pogledal globoko v oči. Preplavil me je občutek miru, občutek, da je zdaj vse v redu. Pravzaprav bi celo svoje pismo lahko strnila v ta stavek: sanjala sem, da me je na mostu ta fant pogledal in da je zdaj vse v redu. In pravzaprav se sanjski odlomek tukaj konča, toda čeprav je zelo kratek, mu pripisujem velik pomen. Velikokrat se ga spomnim in skušam obuditi občutek miru, ki me je takrat prevzel.