ORIGINAL: Sklep o ustavitvi izvršitve kazni zapora izda predsednik senata (oz. sodnik posameznik) sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji (1. odstavek 136. člena ZKP), če je razlog ustavitve ta, da je obsojenec še pred začetkom prestajanja kazni zapora plačal denarno kazen, na katero je bil pravnomočno obsojen in ki mu je bila s sklepom zunajobravnavnega senata spremenjena v kazen zapora. Po 1. odstavku 39. člena KZ SFRJ se denarna kazen odmerja v okviru od 2.000,00 do 500.000,00 SIT, pri kaznivih dejanjih, storjenih iz koristoljubnosti pa do 2,000.000,00 SIT. V sodbi določi sodišče rok plačila denarne kazni, ki se giblje od 15 dni do 3 mesecev. Kolikor obsojenec v postavljenem roku denarne kazni ne plača, se ta prisilno izterja. Če pa denarne kazni ni mogoče niti prisilno izterjati, jo po 3. odstavku 39. člena KZ SFRJ sodišče izvrši tako, da za vsakih začetih 3.000,00 SIT denarne kazni določi en dan zapora, ki pa v nobenem primeru ne sme presegati šestih mesecev. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 17.12.1991 je bilo sprejeto pravno mnenje, da o nadomestitvi denarne kazni z zaporom odloča zunajobravnavni senat iz 6. odstavka 23. člena ZKP, ker gre za vsebinsko spremembo pravnomočne sodbe in za poseg v človekovo svobodo (Poročilo o sodni praksi II/91). Kolikor obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu po 4. odstavku 39. člena KZ SFRJ ostanek sorazmerno spremeni v zapor. Če plača še ostanek denarne kazni, pa se izvrševanje zapora ustavi. V praksi obsojenci običajno takoj, ko jim je vročen sklep o zapornem načinu izršitve denarne kazni, slednjo v celoti plačajo. Med sodišči pa ni enotnih pogledov o tem, kdo izda v takem primeru sklep o ustavitvi izvršitve kazni zapora. Eni menijo, da o tem odloča zunajobravnavni senat iz 6. odstavka 23. člena ZKP, drugi pa, da z analogno uporabo 1. odstavka 136. člena ZKP odloča sodnik posameznik ali predsednik senata sodišča, ki je o zadevi razsodilo na prvi stopnji. Občna seja se je pridružila drugemu mnenju. Tako odločbo sodišče namreč mora izdati in ne gre za diskrecijsko pravico sodišča. Odločba sodišča je v bistvu deklaratorna, saj zgolj ugotavlja, da je denarna kazen v celoti plačana in da je zato zaporni način izvršitve denarne kazni odveč. Smatramo, da bi bilo v taki situaciji nesmotrno angažirati zunajobravnavni senat, torej senat treh rednih sodnikov. Menimo, da je v taki situaciji treba smiselno uporabiti določbo 1. odstavka 136. člena ZKP, ker je nastal dvom o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe. O tem pa vedno odloča le sodnik oziroma predsednik senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji.