ORIGINAL: Postopek za izreden preizkus pravnomočne sodbe je mogoče pričeti tudi v primeru, če je sodišče druge stopnje na pritožbo javnega tožilca razveljavilo sodbo glede kaznivega dejanja, za katero je bil obdolženec oproščen obtožbe, pritožbo obdolženca za drugo kaznivo dejanje, glede krivde in kazni, pa zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Temeljno sodišče je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 100. člena KZ RS, mu izreklo kazen 5 let zapora in ga hkrati, iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP, oprostilo obtožbe kaznivega dejanja po 1. odstavku 100. člena KZ RS, v zvezi s členom 19 KZ SFRJ in 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na pritožbi obtoženca in javnega tožilca je višje sodišče obtoženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo prve stopnje v odločbi o krivdi in kazni potrdilo, ugodilo pa pritožbi javnega tožilca in sodbo prve stopnje v oprostilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po vrnitvi spisov je sodišče prve stopnje izdalo končno odredbo o pravnomočnosti sodbe in odredilo, da se odpre nov spis, pod novo opravilno številko in nato poslalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije spis z zahtevo obsojenca za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Zoper navedeni odredbi je javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej je uveljavljal, da je sodišče s končno odredbo kršilo določbo 1. odstavka 132. člena ZKP in z odredbo, da se odpre nov spis, določbe 1. in 2. odstavka 33. člena ZKP ter predlagal razveljavitev obeh odredb. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Menilo je, da je postopek za izreden preizkus pravnomočne sodbe mogoče pričeti tudi v primeru, če je sodišče druge stopnje na pritožbo javnega tožilca razveljavilo sodbo glede kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec oproščen obtožbe, pritožbo obtoženca za drugo kaznivo dejanje, glede krivde in kazni, pa zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Po določbi 1. odstavka 132. člena ZKP postane sodba pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, ali če zoper njo pritožba ni dovoljena. Vsaka sodba, ki je bila izdana v kazenskem postopku na katerikoli stopnji, rešuje tisto pravno vprašanje oziroma pravno razmerje, zaradi katerega je bila izdana. Vsaka predstavlja poseben pravni akt in ima v skladu s tem določeno samostojnost, tako glede načina izdaje, kot tudi glede učinkov in eksistence. Sodba, izdana na prvi stopnji, zoper katero je bila vložena pritožba, postane formalno pravnomočna z dnem odločitve sodišča druge stopnje, s katero je ta sodba potrjena oziroma spremenjena. Z odločitvijo sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo obtoženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu, je postala sodba, ki zadeva odločbo o krivdi in kazni za kaznivo dejanje po 1. odstavku 100. člena KZ RS, formalno pravnomočna. S tem pa je bila tudi obtožba glede tega kaznivega dejanja izčrpana in o njej ni mogoče več razpravljati v rednem kazenskem postopku. Sodbe v rednem kazenskem postopku glede obstoja tega kaznivega dejanja, kazenske odgovornosti in kazni ni mogoče več spremeniti. Ocena navedenih dejstev pa ne daje samo podlage za sklep, da je sodba v obsodilnem delu postala materialno pravnomočna, temveč tudi, da je materialna pravnomočnost posledica formalne pravnomočnosti. Res je, da v obravnavanem primeru ni bilo odločeno o obtožbi javnega tožilca glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 100. člena KZ RS v zvezi s členom 19 KZ SFRJ in da bo treba obsodilni del sodbe upoštevati v končni sodbi, vendar je treba povedati, da sodišče pri tem ne bo smelo v rednem kazenskem postopku posegati v zahtevek javnega tožilca, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. Zato tudi sodišče prve stopnje z izdajo končne odredbe, v kateri je ugotovilo, da je postal obsodilni del sodbe pravnomočen, ni kršilo določbe 1. odstavka 132. člena ZKP. Sodišče mora o izločitvi postopka odločiti s sklepom (2. odstavek 33. člena ZKP). Vendar v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje, ko je odredilo, da se odpre nov spis, z novo opravilno številko, ni odločilo o izločitvi postopka. Podroben pregled navedene odredbe namreč pokaže, da gre za odločitev o izvajanju notranjega poslovanja sodišč, ki je urejeno s sodnim poslovnikom za redna sodišča in sicer v določbah 2. odstavka 212. člena in 1. odstavka 217. člena. S tem pa sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 1. in 2. odstavka 33. člena ZKP. Opomba: S tem pravnim mnenjem se spreminja načelno pravno mnenje, sprejeto na razširjeni občni seji Vrhovnega sodišča R Slovenije dne 21.11.1984 (Poročilo o sodni praksi II/84).