Čopijevi štirje zdaj živijo in delajo na treh koncih Čezsoče, bivajo v turističnem stanovanjcu, delajo pa v pritličju očetove kmetije in v prikolici, kjer naj bi Rene Čopi slikal. Vsa družina živi od čopiča. Nadja, okoli katere se v času, ko je veliko naročil, pri delu zbirajo vsi Čopijevi, ima licenco za izdelovanje replik panjskih končnic. Nadgradnja te dejavnosti je umetniško snovanje v Firencah usposobljenega slikarja Reneja. Ta o posledicah nesreče, ki je v polno zadela domala vso malovaško sosesko, pripoveduje brez odvečnih strasti. »Pravzaprav sem se najprej sprijaznil z mislijo, da nisem sposoben graditi letos, da bom gradil prihodnje leto. Sprva sem želel novo hišo postaviti na mestu uničene. Ko sem razmislil, sem se premislil. Rad bi gradil na Ledinah, kjer bi lažje uresničil vse naše načrte. Želim odpreti galerijo, kjer bi lahko prodajali tudi drugi, ki se na Bovškem ukvarjajo z domačo in umetno obrtjo. V ateljeju bi želel opreti likovno šolo. Z njo bi dopolnil turistično ponudbo Bovca. Resno načrtujem tudi umetniško kolonijo in formo vivo pod hotelom Alp ter odprtje etnološkega muzejčka. Za vse to potrebujem precej več prostora, kot ga imam na razpolago v Mali vasi. Z občino se dogovarjam, da bi svojo parcelo zamenjal za enako velik kos zemlje na Ledinah.«