Iz Goranove perspektive tudi porniči zgledajo preveč banalni. Igrani. Narejeni. Prvega si je namreč v celoti ogledal šele pri 25 letih. »Kar se mene tiče, je to kič. Pa čeprav z lepimi telesi. V tem primeru mi služi vsaj kot sredstvo za popestritev masturbacije. To pa je tudi vse. Dolgčas. Ne zanimata me strast in pohota, ki ju začasno poustvariš za nek honorar. Po tem se modeli, s katerimi sodelujem, radikalno razlikujejo. Ni jim mar za estetiko, denar, slavo in vse ostalo. Gre za avtentične osebne obsesije. Njihov užitek skozi samožrtvovanje je pristen. Poskušam razumeti to, kar počnejo. Sadomazohizem je zapleten fenomen, bolj zapleten, kot sem mislil na začetku svojega dela. Prav to mi je všeč, da naletim na stvari, ki jih ne poznam, ki so pogosto rauimljive samo akterjem samim. Pornografija sadomazohizem prodaja kot nekaj naravnega, normalnega, kar lahko občasno prakticirajo celo vaši sosedje. Ostali mediji ga ali ignorirajo ali pa obravnavajo kot nekakšno bizarno kurioziteto. Z navidezno toleranco, ki je zgolj toleranca odsotnosti kakršnihkoli stališč, mu jemljejo subverziven naboj. Jaz počnem prav nasprotno. Sadomazohizem uporabljam kot metodo za obračunavanje z malomeščansko miselnostjo.« Njegova maksima je, da denar nujno izključuje spontanost. Prvega obiska pri prostitutki se ne spominja zaradi strasti, ki je pripeljala do spolne združitve, temveč zaradi - smeha. »Res, mislil sem, da bom počil od smeha. Bereš Henryja Millerja, Maupassanta in celo vrsto klasikov ter vpijaš njihove izkušnje s prostitutkami. Dejansko so živeli s temi ženskami, se pogovarjali z njimi. Potem pa greš in mit preveriš v živo. Z žensko, ki naj bi bila izkušena, vsestransko zanimiva, v svoji preteklosti pa naj bi po možnosti skrivala neko tragiko. In kako to zgleda v resnici? Plačaš, fukaš in greš. Kot bi kupil hot dog. Kupovanje hot doga pa ni neka življenjska izkušnja. Nič čutnega ni bilo v tej prostitutki, še manj usodnega. Prej neke vrste lenoba. Zdelo se mi je, da raje služi pol ure leže kot pa osem ur stoje.«