Zato še danes prihajajo v glavno mesto Krima Simferopol, ki leži sicer v notranjosti polotoka, vlaki iz vseh koncev Rusije, kot da še vedno ni konec sovjetskega imperija. Vsi, ki so iz Rusije namenjeni v hotele, sanatorije in kopališča, se zberejo tukaj, se tu tudi razdelijo in odidejo proti morju, ki je oddaljeno uro vožnje od Simferopola. Arhitekti, ki so začeli po koncu druge svetovne vojne obnavljati porušena mesta na Krimu, so morali po vsej verjetnosti natančno preučiti zgradbe v Firencah, saj že sama železniška postaja v Simferopolu ni nič drugačna od italijanske. Toda tu so le vhodna vrata, saj nihče ne želi ostati, vsi hočejo takoj na obalo, tja, kjer je bila nekoč ruska riviera . Cesta se spušča serpentinasto proti obali in obiskovalcu se dozdeva, kakor da je prišel na Ligursko ali Azurno obalo, kajti tudi tu se hribovje strmo spušča proti morju. Obalna pobočja so temnozelena in ni opaziti od sonca ožgane trave, le goste nasade grmovij in dreves, predvsem smrekovine. Za vsakim skalovjem se pojavi majhen zalivček in vsa proti morju terasasto zgrajena mesta imajo imena, ki imajo za ruske državljane magično privlačno moč; Jevpatorija, Feodosija, Jalta, Foros, Sudak, Gursuf, Kerč in druga. Za visokimi zidovi hiš in vrati je opaziti bela pročelja palač in sanatorijev, ki so globoko pogreznjeni v zelenje. Diši po oleandrih, pinijah in lavandi, kakor ob obalah Sredozemlja.