Morje je plivkalo v majhnem opuščenem pristanišču, drobni, kot iz otroške roke zliti valovi so lizali zeleno, z algami in polži obloženo kamenje. Le redko je splavala jata ribic in načela gladino. Iz kosov starih in preperelih vrvi, ki so še ostale v morju pod privezi, so molele dolge razpletene niti, kot lasje lepe utopljenke, ki še čaka, da jo dvignejo. Nekoliko dlje je v mulju ležalo zarjavelo sidro, pod katerim si je zdaj našel prostor rak samotar. Veriga, na kateri je nekoč viselo sidro ob ladijskem trupu, je bila razklenjena in pogreznjena v blato, z drugim koncem pa je še ležala, zdaj ob oseki, na obalni skali, na kateri se je zarisala rumenkasta sled rje, ki je vse globlje najedala staro železo. Tudi kakšen kos lesenega čolna, polomljeno veslo ali načeti gredelj bi se še dalo prepoznati v ožgani travi nedaleč od pristanišča, kjer so vsi ti ostanki samevali in propadali, ne da bi se kdorkoli zmenil zanje.