Nov velik uspeh Helene Blagne! Malodane prelomnica v karieri in nova pomlad te pevke! Minuli teden se je potrdila kot kraljica src slovenske davčne uprave. Fenomenalen uspeh! Kajti eno je napolniti Halo Tivoli ali osvojiti tajkunsko direktorsko srce, povsem nekaj drugega pa je prebiti boksarski gard strogega dacarja, se v obliki dnevne sanjarije prebiti v glavo zadržanega pisarniškega molja in zmesti birokrata. Ni dvoma, da se gospe lahko samo smehlja. Biti na vrhu top liste znanih osebnost, ki so jim davčni uslužbenci šnofljali po podatkih, si lahko šteje za veliko priznanje. Kultura malih čenčVohunjenje za osebnimi podatki na Dursu, ki ga je minuli teden oznanila informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, je sicer skrajen dokaz, kako prostodušno sfevdalizirana državica smo. Država malih čenčarjev. Butalčkov, ki se vsak po svoje počuti prikrajšanega in si zato vsak po svoje kroji pravico ter poskuša dobiti nekaj za povrh. To je osnovno miselno izhodišče v Butalah. Na eni strani občutek prikrajšanosti, ki je pa tako ali tako zgolj nadaljevanje stare delovno etične maksime, da te nikoli ne morejo plačati tako slabo, kolikor ti lahko zabušavaš, na drugi strani pa občutek, da so vloge definitivne, razdeljene in utrjene. Mimogrede. Po mojem je to tudi osnovni razlog za Janšev poraz, saj je po letih negotovosti, stečajev in nestabilnosti s protitajkunstvom ljudem zagrozil z novo destabilizacijo sistema. Kajti končno ima spet vsak svoj mali fevdek, vsak svoj vrtiček, relativno stabilen mikrosistem, stalne sodelavce, utrjen način življenja. In vsakemu pripada njegov delež tranzicijske napitnine. Ta velikim pač deleži podjetij, raji pa pač, kar ji pride pod roko. Gradbenikom kaka vreča cementa, če že ne preusmerjena hruška z betonom, črpalkarjem kak liter bencina, trgovcem hrana ali kak drug artikel, onim iz usnjarskega biznisa cenejše jakne, tem iz Dursa pa prost vpogled v zasebnost drugih državljanov. V najboljšem primeru tudi vpogled v njihovo finančno stanje, čeprav Pirc Musarjeva za zdaj še nima izsledkov, ali se je zgodilo tudi to. Gregor Virant, minister za javno upravo v odhajanju in eden od tistih, ki si ga je pooblaščenka prav tako izbrala za preverbo, ali so uslužbenci Dursa vpogledovali v njegov dosje, je ob razkritju dejal, da je šlo za radovednost. Precej brezbarvna beseda, ki ne pove nič. Dejstvo, da sta od naključno izbranih posameznikov največ klikov bili deležni Helena Blagne in Saša Lendero, prav tako pa tudi Katarina Kresal, utemeljeno navaja na sum, da je šlo v bistvu za klasični voajerizem. Za onaniranje. Masturbiranje. Za vletavanje v intimo domačijskih seks idolov. Za najbolj priročen nadomestek za kukanje v spalnico med delovnim časom. Če v njih že ni nameščenih skritih kamer in se vrli državni uradniki med delovnim časom niso mogli naslajati nad neposrednim prenosom iz njihovih spalnic in kopalnic, so minimalno vzburjenje našli v preverjanju njihovih osebnih podatkov. Kako skrb zbujajoč podatek o morali posadke je to, da je glavna želja državne uprave še vedno Helena Blagne, bi morala biti posebna tema. Vsekakor izpade, da je Helena Blagne, sicer srednjeletna Jeseničanka, večna slovenska estradna šampionka, ne glede na to, ali posname kaj uspešnega ali ne. Njena natančna leta (po Wikipediji rojena leta 1963) so resda neki misterij še iz devetdesetih, ko je s komadi, kakršen je Moj mornarček, zakoličila status prvega ženskega grla v državi. Resnici na ljubo je Blagnetova, ki je kot mlada pevka izkusila kompletno obmorsko terasarstvo poreške riviere, dokaj uspešno nastopala tudi že na starojugoslovanskih popevkarskih festivalih in ni sporno, da zagotovo spada med največje domače pop zvezde vseh časov. Pa vendar bi gospoda na Dursu lahko naredili kak korak naprej. Seveda stvari sploh niso nedolžne. Glede na število klikov je šlo za že dodobra utrjeno in uveljavljeno subkulturno vedenje znotraj ustanove. Za skupinski šport, ki so ga drug drugemu tolerirali. Vohljamo, a ne špecamo drug drugegaNa Dursu je od 200 preverjenih uslužbencev kar 153 njih v podatke vpogledovalo nepooblaščeno. Očitno so se spodbujali. Kot pivci, ki jih moti izjema, ki ne pije, in jo vztrajno silijo s pijačo. Pri tem so vedeli, da so izsledljivi, vendar pa je med njimi očitno obstajal zarotniški dogovor, da drug drugega ne špecajo. Skupinski duh. To, da lahko opazuješ nekoga, ne da bi on za to vedel, je zagotovo občutek moči, občutek moči pa dokazano rajca. Toliko bolj, ker gre za butalski Durs. Za ustanovo v deželi, v kateri ljudje v mejaških sporih zaradi pednja zemlje ne popustijo vse življenje, kjer se ljudje ne znajo brigati najprej in predvsem zase, ampak svoje težave rešujejo na račun drugih. Zaradi tega je Durs slovenska turbo ustanova, ustanova, ki hrani najbolj zanimive podatke, tamkajšnji uradniki pa so uradniki z možnostjo turbo užitka. In to svojo pozicijo so očitno zlorabili na najbolj turbo slovenski način. Za vohljanje za »sosedi«. Urad informacijske pooblaščenke je kršiteljem izdal opomin in naložil plačilo računa stroškov za postopek v višini 50 evrov. Pirc Musarjeva pravi: »Ne gre za kazen, ampak da javnim uslužbencem preventivno dopovemo, da je treba spoštovati varstvo zasebnih podatkov.« Kot da gre za neke malce bolj poredne šolarčke, ne pa za ljudi, ki so storili največjo možno profesionalno napako, kar jih njihov poklic omogoča. Sploh če so vohunili tudi za finančnimi stanji. Oni, domnevni diskretneži, ki ob dolgovih državljanov ne kažejo nobene milosti. Zakaj bi jo državljani zdaj do njih? Če občutka za občutljivost svoje pozicije niso pridobili do zdaj, ne verjamem, da ga bodo kadarkoli. Da so z zlorabo svoje moči okrepili občutek, da državne ustanove niso državljanski servisi, ampak institucije, s katerimi smo civilisti lahko kvečjemu v vojni, je pa sploh posebno poglavje te zgodbe. Bi pa rekel tudi, da je svojevrsten kriminal že sam sistem, ki daje komurkoli nepooblaščenemu sploh možnost, da to počne. ov velik uspeh Helene Blagne! Malodane prelomnica v karieri in nova pomlad te pevke! Minuli teden se je potrdila kot kraljica src slovenske davčne uprave. Fenomenalen uspeh! Kajti eno je napolniti Halo Tivoli ali osvojiti tajkunsko direktorsko srce, povsem nekaj drugega pa je prebiti boksarski gard strogega dacarja, se v obliki dnevne sanjarije prebiti v glavo zadržanega pisarniškega molja in zmesti birokrata. Ni dvoma, da se gospe lahko samo smehlja. Biti na vrhu top liste znanih osebnost, ki so jim davčni uslužbenci šnofljali po podatkih, si lahko šteje za veliko priznanje.