Poleg oltarnih podob je v njegovem opusu mogoče najti tudi nekaj malega portretov, ki pa so, zanimivo, praviloma tretjerazredni (z izjemo najbolj znanega, leta 1746 nastalega Portreta grofa Leopolda Lamberga, ki je bil slikarju očitno tako zoprn, da se je z upodobljenčevo karakterizacijo za spremembo resnično potrudil) in še manj še slabših vedut, potem pa je seznama že skoraj konec: ostanejo predvsem tihožitja, ob teh pa se srečamo z docela drugačnim Metzingerjem. Zlasti cvetlična nam ga ne kažejo več zgolj kot kvalitetnega obrtnika, ampak kot ustvarjalca, ki očitno uživa ob svojem motivu: na najbolj znani in najboljši varianti, ki mu jo je leta 1742 uspelo pretihotapiti na prižnico cerkve sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom, se ne poigrava samo z barvami, ampak tudi z izjemnim prepletom pastoznih in lazurnih barvnih nanosov, s podobnimi poudarki pa se srečujemo tudi na primerkih, ki - v sicer precej bolj podrejeni vlogi - nastopajo na nekaterih oltarnih slikah. Na drugih, npr. na Mariji Pomočnici umirajočih iz ljubljanske šempetrske cerkve (1734), se srečujemo tudi z drugačnimi tipi tihožitij (konkretno bi še najlaže označili kot »medicinsko«, kakršnega lahko opazimo tudi na ducat let mlajši upodobitvi sv. Kozma in sv. Damijana z ljubljanskega Rožnika). Tovrstna dela kljub nedvomno nabožni vsebini tudi po karakterizaciji oseb učinkujejo predvsem žanrsko, takšen vtis pa gledalec dobi tudi ob nekaterih posameznih, načeloma svetniških likih, kakršna je t. i. Sv. Cecilija iz Narodne galerije. Ob njej je tudi dr. Cevčeva zapisala, da na sliki »ni prav nič svetniškega«, in delo bolj kot v tradicijo zasebni pobožnosti namenjenih podob sodi v vrsto žanrskih likov, kakršne vsaj od zgodnjega 16. stoletja srečujemo (zlasti) v severnoitalijanskem slikarstvu.