Anton Kokalj na uredništvu Novega glasa (foto DPD) dal, da je ugled Slovenije, ki zaradi svojega razvoja in uspešnosti postaja na svetovnem prizorišču čedalje bolj vidna, v tem trenutku dober. To ni sad naporov le zadnje vlade, ampak gotovo tudi prejšnjih. S kančkom grenkobe pa je ugotovil, da je zavest o tem v Sloveniji žal dokaj šibka. Tudi bližnje predsedovanje EU rojakom v domovini ne vzbuja “ne bojazni ne nasprotovanja, pa niti ne evforije”. Šlo bo za pomemben trenutek promocije Slovenije, je dejal. Organizacijski in logistični zalogaj je sicer zajeten, saj bo v tem času prišlo do približno tri tisoč delovnih srečanj na različnih nivojih. “Skrbi me promet med Brnikom in Ljubljano...” Slovenija bo v tem času predstavljala EU, zato bo zelo izpostavljena, kar bi lahko po Kokaljevem mnenju na primeren način izkoristili tudi člani slovenskih narodnih skupnosti v zamejstvu. Skupaj bi lahko razmislili, kako s konkretnimi predlogi izkoristiti na diplomatski ravni ta trenutek za dosego ciljev posameznih skupnosti. Upati je, da že sam premik schengenske meje proti jugu privede do kakšnega pozitivnega premika v glavah. Predavanje je bilo živo in polno spodbud za nadaljnja skupna snovanja in srečanja. V občinstvu je utrdil željo in namen pobliže spremljati dogajanje v naslednjih mesecih, sploh pa željo tkati nove vezi z rojaki v matični domovini. S posebnim navdušenjem je v tem smislu spregovoril Marjan Terpin. Damjan Paulin je potrdil, da Slovenija očitno uživa več spoštovanja zunaj meja kot znotraj. Rudi Pavšič in Livio Semolič pa sta poudarila pomen tega trenutka v italijansko-slovenskih odnosih in torej za nas, zamejce, ki moramo napeti vse sile, da z lastnimi močmi čim več odnesemo od te dragocene priložnosti. Danijel Devetak