Če vse to seštejemo, se seveda težko izognemo sklepu, da ga je šolski minister pravzaprav polomil, ko ni bolj odločno vztrajal, da parlamentu zahtevanih dokumentov ne bo dal - oziroma, ker ni vztrajal pri tem, da bo papirje predal le za to pooblaščeni parlamentarni preiskovalni komisiji. Še več, če bi Liberalni demokraciji zares iskreno šlo za spoštovanje zakona o varstvu osebnih podatkov, bi potem, ko je parlament vendarle izsilil, da dobi na vpogled vse sporne papirje, poslanci te stranke morali zahtevati vsaj to, da se od tega trenutka dalje seja zapre za javnost: a ker tega niso storili in ker je že prej pragmatično popustil tudi šolski minister, so s tem nastale razmere, v katerih je bilo naenkrat videti, kot da so na celi črti počepnili pred očitki opozicije, češ da s svojim sklicevanjem na zakonitost zgolj prikrivajo še večje nezakonitosti. Argument, da so s tovrstnim popuščanjem in zavestno nezakonitim ravnanjem vsej Sloveniji moško dokazali, kako nimajo česa skrivati, oziroma da se ne bojijo soočenja z lastnimi napakami, v tem kontekstu namreč drži le deloma, saj bi jih tako prvo kot drugo doletelo v enaki meri tudi v primeru, če bi se šolskega ministrstva lotila preiskovalna komisija - le da bi bilo v tem primeru vse skupaj videti nesporno zakonito in neprimerno manj umazano.