Stavke, v kateri naj bi sodelovalo najmanj 130.000 zaposlenih v javnem sektorju, ne bo. Gregor Virant je znova izpadel kot (tokrat socialno čuteč) zmagovalec. Pa čeprav bodo zaposleni v javnem sektorju dobili zgolj tisto, kar jim je minister Virant leta 2006 že obljubil, in čeprav bo sedanja vladajoča garnitura v službi predvolilne všečnosti (dodatno) obremenila proračun, zaradi česar bo prihodnjo vlado še dolgo bolela glava. Gregor Virant je tako ponovno dokazal, da je spreten politik. In prav ta spretnost in prepričljivost njegovih javnih nastopov (kar se kaže tudi v rezultatih javnomnenjskih anket, po katerih je vedno znova najbolje ocenjeni minister) je edina skupna ocena naših sogovornikov. K temu sicer lahko dodamo še oceno, da je zelo delaven in da je izpeljal nekaj uspešnih poenostavitev birokratskih postopkov, a se mnenja o rezultatih njegovega dela in zaslugah za poenostavitve že pomembno razlikujejo. Vzel bi ga tudi PahorDruge ocene bi lahko združili v dva diametralno nasprotna pogleda. Nekdanji in sedanji Virantovi bližnji sodelavci predvsem poudarjajo njegovo strokovnost, načelnost, prepričani so, da resnično verjame v to, kar dela, in dosledno vztraja pri stališčih, v katera verjame. Pa tudi, da je do zaposlenih zelo korekten, nikoli ne povzdigne glasu, je pa strog in tako kot od sebe tudi od drugih zahteva delavnost in doslednost.Virantovi nasprotniki – in te najdemo tako v koaliciji kot v opoziciji, pa pri sindikatih (Dore Hvalica mu je sicer nedavno priznal, da je izjemno prodoren član vlade in zahteven partner na drugi strani pogajalske mize), sodnikih, pravnikih... – vidijo ministra za javno upravo v povsem drugačni luči. Po njihovem mnenju je prepričan zgolj vase in nikoli ne prizna, da se moti. Dodajajo, da pri njegovih odločitvah vse bolj prevladuje političnost nad strokovnostjo, je demagog, populist, pa tudi aroganten in neiskren... In če lahko v nedavnem odgovoru prvaka SD Boruta Pahorja, da bi bil v primeru zmage na volitvah pripravljen v vladi obdržati tri ministre, v enem od njih prepoznamo Gregorja Viranta, bi bili nekateri sedanji ministri (pa tudi poslanci ne glede na politični predznak) zelo veseli, če ga v Janševih vladnih vrstah ne bi bilo. Gregorja Viranta je v času Bajukove vlade leta 2000 za državnega sekretarja na MNZ pripeljal tedanji notranji minister Peter Jambrek. Na presenečenje mnogih pa ga je na državnosekretarskem mestu obdržal tudi Jambrekov naslednik, minister iz vrst (ZL)SD Rado Bohinc. Razlogov za to je bilo več. Tako Bohinc kot tudi nekateri drugi predstavniki tedanje vlade (med njimi predvsem tedanji generalni sekretar Mirko Bandelj) so ocenili, da je Virant lahko koristen. Pomanjkanja znanja in strokovnosti na področju javne uprave mu ni bilo mogoče očitati, kljub bližini drugi politični opciji je bil nadrejenim dovolj lojalen. Hkrati pa je njegova sorodstvena povezava z enim najpomembnejših predstavnikov SDS Miho Brejcem takratni vladajoči garnituri utrjevala videz postavljanja strokovnosti pred strankarsko pripadnost. »Odkar sem zasedel to mesto, svoje delo opravljam izključno na podlagi strokovnih kriterijev. (…) Zdi se mi dobro, da na lastnem primeru dokazujem, da je mogoča koeksistenca med ministrom in visokim državnim uradnikom, tudi če ta ni član ministrove stranke, ni simpatizer ministrove stranke, niti volilec ministrove stranke,« je poudarjal Virant. In čeprav je Virant s svojimi stališči, ki so bila včasih tudi v nasprotju s stališči vlade (na primer pri razveljavitvi v času Bajukove vlade izvedenih kadrovskih prekvalifikacij) in mnenji ministra, rad stopal v ospredje, je omenjena koeksistenca trajala skoraj tri leta. Prva večja razpoka se je pokazala, ko se je uprl politični kadrovski potezi ministra. A sta Bohinc in Virant kljub nadaljnjim zaostritvam zdržala skupaj skoraj do začetka volilne kampanje, ko se je za odhod odločil Virant sam, kot razlog pa navedel svoj angažma v strokovnem svetu SDS. Virant je torej priznal, da je stopil na politično pot, čeprav strankarske članske izkaznice še vedno nima.Obdobje Viranta kot državnega sekretarja je nedvomno odločilno zaznamoval projekt reforme državne uprave, pri katerem sta mu strokovnost in uspešnost v veliki meri priznali tako koalicija kot opozicija. »Zavzemam se za doslednejše ločevanje med političnimi funkcijami in menedžerskimi upravnimi položaji v izvršni oblasti,« je poudarjal. A je bila ena prvih potez ministra Gregorja Viranta prav sprememba zakona o javnih uslužbencih, s katero si je sedanja vladajoča garnitura omogočila, da lahko brez krivdnih razlogov razreši (tudi) predstojnike organov v sestavi ministrstev in generalne sekretarje na ministrstvih. Ukinja Kosovo komisijo»Minister Virant je kaj kmalu pozabil na strokovne argumente državnega sekretarja Viranta in pristal na politizacijo državne uprave,« mu je očitala opozicija. »Vladi oziroma ministru mora biti omogočeno, da lahko zaradi konceptualnih neskladij ali podobnih razlogov razreši predstojnika organa v sestavi ali generalnega sekretarja,« je očitke zavračal Virant in napovedoval, da obsežnejših kadrovskih sprememb vsekakor ne bo. A so se te kaj kmalu začele dogajati...Da je minister pozabil na sicer tako pogosto poudarjano kadrovanje po načelu strokovnosti, mu v zadnjem času očitajo tudi nekateri bivši načelniki upravnih enot, ki jim – kljub najvišjim ocenam in zadovoljstvu strank z njihovim delom – mandata ni podaljšal. A tudi tu minister politično kadrovanje zanika, v svojih nastopih sicer zelo umirjen in premišljen politik pa postane celo aroganten: gre za užaljene posameznike s prenapihnjenim egom, ki mislijo, da so nenadomestljivi, oceni.Največ kritičnih besed v tem mandatu pa je Virant nedvomno izrekel na račun protikorupcijske komisije in njenega predsednika Draga Kosa. »Kosova komisija je večinoma en sam protikorupcijski blef,« je prepričan minister, ki je s pomočjo zakonskega predloga poslancev SNS Kosovo komisijo tudi poskušal ukiniti, vendar ji je odločba ustavnega sodišča za nekaj časa podaljšala življenje. Tako kot je ustavno sodišče s svojo odločbo – v nasprotju z Virantovo željo – »vrnilo« plačo predsedniku državnega sveta, razveljavilo del zakona o javnih uslužbencih, kot neustavna ocenilo določila glede sodniških plač... A je Virant v večini omenjenih primerov kljub pravnemu porazu ocenil, da je vladna stran z odločitvijo ustavnega sodišča zadovoljna. In res je bila večina odločb takšnih, da so najbolj prepoznavne Virantove zamisli vendarle omogočile, kar nekateri razlagajo z Virantovim poznavanjem delovanja ustavnega sodišča (od leta 1995 do 1999 je bil tam svetovalec), drugi pa s tesnim sodelovanjem z nekaterimi ustavnimi sodniki.Virantovo ministrsko pot pa pomembno zaznamuje tudi avtorstvo etičnega kodeksa vlade in njegovo odzivanje na določena ravnanja, ki niso v skladu z omenjenim kodeksom. »Državnega sekretarja bi zamenjal,« je bil prvi v vladnih vrstah kritičen do izjave državnega sekretarja Marka Štrovsa o upokojencih in matildi. »Menim, da je znanje vsaj enega svetovnega jezika bistvena kompetentnost, ki bi jo moral imeti vsakdo, ki zasede funkcijo ministra. Zato se mi zdi poraba proračunskega denarja za drage jezikovne tečaje za ministre neprimerna,« je ocenil drage tečaje tujih jezikov za ministre. V zadevi nakupi Marjetice Rupel s službenim vozilom in šoferjem MZZ je pojasnil, da noben predpis ne dopušča, da bi družinski člani uporabljali službene avtomobile ali šoferje. Ob razsipništvu ministra Rupla pa dejal, da je predsednik vlade v preteklosti že poskrbel, da je minister Rupel opustil katero potratno navado, ki mu je ostala iz časov prejšnje vlade in ni v skladu z načeli sedanje. A Virantovemu postavljanju v vlogo razsodnika ministri niso ravno naklonjeni. Očitno pa tudi predsednik vlade ne. »Ministri te vlade morajo biti osebnostno skromni in vsebinsko ambiciozni. Zagotovo pa ta opozorila ne letijo samo na enega ministra. Tudi z ministrom Virantom sva že imela pogovor glede naših zavez v etičnem kodeksu,« je ob Virantovih besedah na račun Rupla dejal premier Janša. Kaj je bil razlog za tak pogovor (morda zgodba z zaposlitvijo Virantove žene v pisarni evropskega poslanca, njenega očeta Mihe Brejca; postopek, ko ga je v izrednega profesorja habilitiral kar svet za visoko šolstvo, ali kakšno konkretno posredovanje ministra pri načelnikih upravnih enot?) nam v Janševih krogih niso želeli povedati. Omenjena izjava (kot tudi zadnji premierjev »tihi udarec« pri regionalizaciji) pa vendarle kaže, da Virant tudi pri Janši ne uživa brezpogojne podpore. Ga pa predsednik vlade potrebuje. Ali kot je konec lanskega leta v Sobotni prilogi Dela dejal filozof Tine Hribar: »Novi ministrici nista sposobni ničesar zastaviti in izpeljati, njune naloge prevzema minister Virant. In jih bo, kakor kaže, prevzel še od koga drugega.« tavke, v kateri naj bi sodelovalo najmanj 130.000 zaposlenih v javnem sektorju, ne bo. Gregor Virant je znova izpadel kot (tokrat socialno čuteč) zmagovalec. Pa čeprav bodo zaposleni v javnem sektorju dobili zgolj tisto, kar jim je minister Virant leta 2006 že obljubil, in čeprav bo sedanja vladajoča garnitura v službi predvolilne všečnosti (dodatno) obremenila proračun, zaradi česar bo prihodnjo vlado še dolgo bolela glava.