Visoka vročina. Opremljena z infekcijo na očeh. Beločnica je postala skoraj rdeča, iz nabreklih oči mi lije loj. Razmišljam o naključjih, ki se ti pripetijo: infekcija na očeh ravno v času, ko berem in pripravljam gradivo za delovni prispevek o slepih. Spominjam se besed Aksinje Kermauner, ki vse svoje poklicne in osebnostne talente usmerja v razlago likovne umetnosti ljudem, katerih vid je popolnoma zakrknil. “Stik s slepimi in slabovidnimi me je odvadil samousmiljenja. Če so oni zmožni povsem dostojnega življenja, potem je res noro, da sama jamram zaradi nečesa, kar je v primerjavi malenkostno”. Dva ekstrema, ki sta oba kvarna: samousmiljenje, ker zaustavlja kakršenkoli potencial osebe, ki je blokirana v svojem občutku nemoči, na drugem bregu pa ponavljanje, da je “vse perfektno”, kot da bi lahko perfekcija sploh obstajala. Ravno nasprotno: priznanje lastnih napak, lastnih nezmožnosti in dvomov je lahko edina pot k nekemu realnejšemu življenju, kjer se perfekcije sploh ne zahtevajo. Oči skelijo, ne morem brati, tišino, ki me spremlja cel dan, se odločim prerezati s poslušanjem Clintonovega govora v ljubljanskem Cankarjevem domu. Skoraj na koncu spregovori o nečem zelo pomembnem: odpuščanju. Ne kot pridigar ne kot retorik ne kot teoretik, ki bi lahko enostavno zdrdral nekaj občeveljavnih vrednot itd. itd. Kot človek, ki želi poročati, zakaj se je za to edino rešitev, ki vodi v življenje, odločila mala ruandska vasica. O-d-lo-č-i-l-a. Primer: krajevna uprava v tisti vasici dodeljuje brezplačno kos zemlje, pod pogojem, da jo skupaj obdelujeta in s svojima družinama tam živita en pripadnik etnične skupnosti Tutsi