Femi se je zadnje čase rad hvalil, da je boljši saksofonist od očeta, lani umrlega legendarnega genialca, urbanega upornika in kontroverznega Fela Kutija. V marsičem mu lahko damo prav, a očetova senca je dolga. Felov saksofonski, po malem brutalni zven brez primere, njegovo togotno petje in sejanje političnih panafriških solidarnostnih in protivladnih, protiizkoriščevalskih sporočil, v tem je Femi dosleden nadaljevalec očetove angažiranosti, so neizbrisljivi. Toda njegov bend, ki je urejen, celo preveč discipliniran afrobeat orkester, je iz leta v leto boljši. Nikakor tako poudarjeno repetitiven in nepredvidljivo kreativen hkrati kot očetov, a še vedno razpoznavno kutijevski v variacijah pihalski pasaž, bogati teksturi in ritmiki. Shoki Shoki je soliden album z nekaj izvrstnimi komadi ("ne morem igrati enoinpolurnih komadov kot oče, največ desetminutne"). Vseskoz plesen, sodoben. Marsikdo bi si drznil v iskanju "prave afriškosti", jorubovskih tradicionalnih elementov (katerih?), reči, da je preveč "zahoden", a v Nigeriji res še ni čas za pretirano povratno etniciziranje godbe. Femi je po drži - Kuti. (iv)