Tom je opisal dneva v Rimu, ko je bil Dickie, je rekel, jezen in prizadet zaradi policijskega izpraševanja ter se je iz svojega stanovanja dejansko umaknil zato, da bi se izognil telefonskim klicem prijateljev in tujcev. Tom je to povezal z Dickiejevo naraščajočo prizadetostjo, saj pri slikanju ni napredoval tako, kot je hotel. Dickieja je upodobil kot trmastega, ponosnega mladeniča, ki je živel v očetovi senci in se je zato odločil kljubovati očetovim željam, kot rahlo zblojenega tipa, ki je enako velikodušen do tujcev in prijateljev, toda ki je pogosto spreminjal razpoloženje -- včasih je bil družaben, včasih mračno nagnjen k samoti. Povzel je, da je bil Dickie povsem navaden mlad moški, ki je rad mislil, da je nekaj posebnega. »Če se je ubil,« je sklenil Tom, »mislim, da je to naredil zato, ker je pri sebi spoznal določene napake -- nedoslednosti. Veliko laže si ga predstavljam kot samomorilca kot pa morilca.«