Zelo pomemben trenutek vsakega živega bitja je rojstvo. Nekatere živali se zvalijo, izležejo, skotijo, ljudje pa se rodimo. Živali vsaj na prvi pogled niso preveč izbirčne pri izbiri svojega partnerja, ljudje pa zelo. Mama in oče sta se poznala dve leti, ko sem leta 1995 prišla na svet. Oče je kot štiriindvajsetletnik skupaj z mamo zelo rad hodil na veselice in zabave, ki so jih pripravljali njegovi prijatelji, ali pa jih je pripravil kar sam. Tisti dan zjutraj je bilo vse drugače. Mami je že ponoči čutila, da želim v ta beli svet. Oče je že zgodaj odšel na pomoč prijatelju, ki je gradil hišo. Mama mu ni niti z besedo omenila, da izvajam plesne vaje v trebuhu. Ni ga hotela vznemirjati, saj ni bila povsem prepričana, da s tem napovedujem svoj prihod. Pridna kakor miška je pospravila stanovanje, zlikala vse obleke, vse pomila... Želela je, da bo v času njene odsotnosti vse v najlepšem redu. Ko je vse uredila, je bil tempo mojih plesnih vaj že kar hiter in bila je vedno bolj prepričana, da bo kmalu res postala mama. Ko je proti popoldnevu nestrpno pričakovala očeta, da mu sporoči razburljivo novico, je prišla prijateljica. Ta ji je povedala, da jo pošilja moj oče, češ naj vse pripravi za zabavo, saj prihaja cela skupina prijateljev. Mama je bila v skrbeh, saj novice o plesoči malčici v trebuhu ni hotela deliti z nikomer, le z očetom. Sploh pa jo je bilo strah, kako jo bo oče po zabavi lahko odpeljal v porodnišnico. Ne vem točno, kaj se je kasneje zgodilo, vem le, da sta na lep način odslovila prijatelje, ki so kasneje dogodek pošteno proslavili. Oče je odpeljal mamo v porodnišnico. Tam sem odplesala še nekaj taktov, nato pa po eni uri in pol veselo pokukala na ta svet. Menda je oče mamo ves čas bodril in ji bil v oporo. Takoj po rojstvu so me položili mami na trebuh. Na nek način sem postala samostojna. Prvič je v moja pljuča vstopil kisik, ta so se razširila in pričela sem jokati. Ker so želeli natančno izvedeti kaj o meni, so me umili, izmerili, stehtali, izmerili so obseg moje glave. Položili so me k mami v naročje in z zanimanjem opazovali, če bom znala jesti. Pa so bili menda kar presenečeni, kakšen jedec sem bila že v prvih minutah. Mama me je božala po mojih temnih, gostih laskih in mi nekaj govorila. Tudi očetov glas je bil zelo prijeten in domač, saj sem ga že dobro poznala. Ob njiju mi je bilo že takrat zelo prijetno. Po treh dneh sem se z mamo vrnila domov. Vsi so me prišli pogledat in ugibali so, komu sem podobna. Nekaj časa me je mama dojila, menjala plenice, jaz pa sem zelo hitro rasla. Dude sploh nisem imela, tudi plenic sem se hitro znebila. Starši so mi obljubili, da bom dobila bager za nagrado, če bom uporabila kahlico. Potrudila sem se in nato vsem v trgovini z bagrom v rokah razlagala, kako sem ga prislužila. Dve leti po rojstvu sem dobila brata Matevža, pet let za njim pa še sestro Tinkaro. Vse otroke sta starša lepo vzgojila. Čeprav smo pogosto zelo glasni in naporni, smo prav »luštna« druščina. Za dolgočasenje nimamo priložnosti, še manj jo imata starša. Na veselice in zabave se veliko redkeje odpravita. Pa pravita, da jima ni nič žal, saj imata z nami precej pestro življenje. Neja Sluga la je na drevo in se usedla na najvišjo vejo, ki bi jo zdržala. Razmišljala je. Zapihal je veter in ji še malo razmršil lase. Listje je šumelo, ptiči so začivkali. Vse to je bilo živo in je tudi imelo svoj konec. Če ne po naravni poti, pa drugače. Oblaki so se začeli zbirati. Čez kakšno uro bo deževalo. »Hej, kaj pa ti tam samevaš!« Maša se je ozrla dol. Bila je Tina. Že je splezala na drevo in opazila sledi solz na Mašinem obrazu. »Kaj je pa narobe?« je previdno vprašala Tina. »Nič…, samo nekaj mi je padlo v oči…« je odgovorila. Tina je vedela, da to ni res, a raje ni silila vanjo, da ji pove. Začeli sta se pomenkovati o šoli in o vremenu pa še o marsičem. Teme so se hitro menjavale, a jih je kmalu zmanjkalo. Po nekaj trenutkov tišine je Maša spregovorila:«Danes me je klicala teta… Rekla je…Povedala mi je, da sta oči in mami…« Solze so ji začele liti iz oči. »Da sta umrla v prometni nesreči!« je jokala Maša. Tina je na široko odprla usta, kot da ne more verjeti in je spregovorila:« Joj, Maša! Moje sožalje! Kako grozno!« Prijela je Mašo za roko, kot znak, da ji stoji ob strani. Saj je objeti ni mogla, ker sta bili še vedno na drevesu. »Če ti kaj pomaga, sva JAZ in TIM še vedno tu in če boš kdaj kaj potrebovala, bova pomagala po najboljših močeh!« je vzpodbudno rekla Tina. »Seveda, vedno in povsod!« je pritrdil Tim, ki je ravnokar priplezal na drevo in slišal Tinin stavek. Ni spraševal, kaj je narobe, le vprašujoče je pogledal Tino in ta mu je vse razložila. Dodal je še:« Ne skrbi Maša. Še vedno imaš naju… in teto, seveda. Mi bomo vedno skupaj kot kakšna majhna družinica!« »Hvala! Res sem vama hvaležna!« je rekla Maša, ki se je počutila precej bolje. Bila je vesela, da ima tako dobra prijatelja. Začelo je deževati… Polona Drašler