Ko sem se prebudil, ni bilo več svetlobe od zunaj, hočem reči, bila je nočna svetloba, sij neona in uličnih svetilk, ne pa popoldanska luč. Hotel sem pogledati na uro, a nisem je mogel videti, ne da bi prižgal luč. Hotel sem prižgati svetilko na nočni omarici, ko sem zaslišal glasove. Prihajali so iz stanovanja, iz dnevne sobe, se mi je zdelo, še zmeraj sem bil zmeden, a sem si takoj opomogel, moje oči so se navadile na temo, vrata spalnice so bila zaprta, sam sem jih moral tako pustiti, nočna navada, čeprav sem jo že pred osmimi tedni v tej sobi opustil. Eden izmed glasov je bil Luisin, v tistem trenutku je govorila, a kaj govori, ni bilo moč razločiti. Ton je bil miren, zaupljiv, celo prigovarjajoč. V hlačnem žepu sem poiskal vžigalnik in ga prižgal, da bi pogledal na svoje zapestje na uro, dvajset čez osem, skoraj tri so že minile od mojega prihoda. »Luisa je morala videti, da spim, in me ni hotela buditi,« sem pomislil, »pustiti me je hotela, dokler se sam ne bi zbudil.« A mogoče je bilo tudi, da moje navzočnosti v stanovanju ni opazila. Ponavadi ni takoj, ko je prišla od zunaj, vstopila v spalnico, razen če se je morala nemudoma preobleči. Če je prišla skupaj z nekom, je šla najbrž v dnevno sobo, morda za trenutek v kopalnico, morda v kuhinjo, da bi natočila pijačo ali pripravila olive (ko sem odprl hladilnik, sem videl olive). Verjetno nisem zaspal namerno (zanesljivo ne, saj nisem vedel, da bom zaspal), a zavedal sem se, da v stanovanju ni bilo nikakršnega znamenja o mojem prihodu, vse sem shranil na svoje mesto, kot zmeraj, tudi kovček in torbo; prav tam sem spodaj obesil plašč v omaro s plašči, ko odpreš vrata, se prižge luč; tudi svojega kopalnega plašča in svojih brisač nisem poiskal, še zmeraj jih ni bilo v kopalnici, roke sem si obrisal v eno izmed Luisinih; darila sem imel pri sebi v spalnici; bila je samo ena stvar, moja toaletna torbica, vzel sem jo iz ročne torbe in jo pustil na klopici v kopalnici, a njene vsebine nisem razpostavil na prejšnja in razna mesta; odprl sem jo, da, a ven sem vzel samo zobno ščetko, niti kreme ne, uporabil sem tisto, ki je bila v najini omarici, se pravi Luisino, iz že napol prazne tube. Morebiti ne ona ne njen spremljevalec še nista vedela, da sem tam, nenamerni vohun (nenamerni dotlej) v lastnem domu. Zdaj je zazvenel drugi glas, a govoril je zelo tiho, tišje kot Luisin, v tem glasu še čustvene naravnanosti nisem razločil in to me je ozlovoljilo, kot se mi je zgodilo tudi v sobi hotela v Havani, ki je nekdaj bil, kot se zdi, ne vem, Sevilla-Biltmore, na nekem otoku. Nenadoma se mi je začelo muditi. Vedel sem, da bi slednjič izvedel, kdo je z Luiso v dnevni sobi, čeprav bi se odpravil še v tistem hipu, ne bi mi bilo treba drugega kot odpreti svoja vrata in pogledati, preden bi on stopil ven in poklical dvigalo, da bi odšel. A mudilo se mi je, ker sem se zavedel, da tistega, česar ne bom slišal zdaj, ne bom slišal nikoli; ne bo ponovitve, kot kadar poslušaš kaseto ali gledaš posnetek na videorekorderju in ju lahko prevrtiš nazaj, temveč se bo sleherni preslišani in nerazumljeni šepet izgubil za vekomaj. To je tista slaba stran vsega, kar se nam zgodi, a ne zabeležimo ali, še slabše, česar sploh ne izvemo, česar ne vidimo in ne slišimo, kajti potlej tega res nikakor ni mogoče priklicati nazaj. Previdno, brez najmanjšega hrupa, sem odprl vrata spalnice, nekaj daljne luči se je prelilo noter skoz čisto majhno špranjo in spet sem se zleknil na posteljo in potem spoznal glas, ki je skoz to špranjo govoril, spoznal sem ga z bojaznijo in olajšanjem hkrati, Ranzov glas, očetov glas, bolj z olajšanjem, manj z bojaznijo.