Hollywood zelo rad snema remakes francoskih filmov (Dragotijev Moški z rdečim čevljem je bil, denimo, remake prav Robertovega Visokega blondinca s črnim čevljem), Francozi pa najraje posnamejo remake kar celega opusa kakega svojega auteurja, denimo, Marcela Pagnola (1895-1974), anticipatorja Rossellinijevega neo-realizma & Wellesovega kljubovanja studijskim prisilam, sicer pa pisatelja, dramatika, filmskega kritika, scenarista, producenta & režiserja, ki je odkril tako Fernandela kot Raimuja: Claude Berri je tako l. 1986 dve Pagnolovi predlogi (roman L'eau des collines & film Manon des sources) spremenil v filma Jean de Florette & Manon des sources, Yves Robert, ki je v življenju počel vsaj toliko stvari kot Pagnol, pa je štiri leta kasneje iz prvih dveh delov Pagnolove avtobiografije naredil filma La gloire de mon père & Château de ma mère, kjer je lepo pokazal, kaj je pogoj za velikega filmarja & velike filme - za razliko od filmov, v katerih se vse zgodi tam, kjer je že itak vse, nam Robert via Pagnol ponuja film La gloire de mon père, v katerem se prav tam, kjer ni nič, zgodi vse. Pagnolova Provansa, v kateri se, povedano mimogrede, odvrtijo vsi štirje filmi, namreč na daleč zgleda kot puščava, nagnjena za nekaj stopinj, kot scena brez scenografije, kot degré zéro drame, naracije & suspenza, kot prostor, v katerem se lahko izgubi le človeški, enajstletni, otroški, Marcelov (Julien Ciamaca) pogled, ki ga zanazajsko varuje retrospektivni glas odraslega Marcela (Jean-Pierre Darras), glas, v katerem je zgoščena vsa drama mitskega življenja brez socialnih pritiskov, razrednih trenj, historičnih premikov & ideoloških imperializmov. Glas, ki zanazajsko varuje pogled, postane sicer vir drame v trenutku, ko se poistoveti s pogledom, ki išče očetov glas tam, kjer ni nič, toda vrhunec Marcelove drame - in obenem najhujša stvar, ki se mu zgodi v celem filmu - predstavlja prav trenutek, ko je treba ta kraj, kjer ni nič, to puščavo, nagnjeno za nekaj provansalskih stopinj, zapustiti. Če bi lahko rekli, da je bil Pagnol edini filmar, ki si je puščavo - pač Provanso - predstavljal kot orjaško kinodvorano (drugim je znal pač efekt kinodvorane pričarati pogled skozi okno vlaka ipd.), potem bi morali vsekakor reči, da je njegov odhod iz Provanse poistoveten z mučno-srečnim odhodom iz kinodvorane.