"Bilo je pozno poletje. Šla sem pomagat spravljat seno na kmetijo k babici in dedku, kjer je vedno primanjkovalo pridnih rok. Bilo nas je precej, ki smo v vročem popoldnevu vztrajno obdelovali velik travnik z grabljami in vilami. Seno smo spravljali na velike kupe, in ker babica in dedek nista imela traktorja, sta ponavadi prosila kakšnega prijaznega soseda, da je priskočil na pomoč. Ko sem že mislila, da si bom lahko malo odpočila v senci, sem od daleč zaslišala očetov glas: 'Tinkara, pojdi prosim s Hajnijem na traktor, da mu boš odprla vrata na senik.' Nejevoljno sem se napotila proti traktorju in si pri tem mislila, da bi bil za spremembo lahko na traktorju kakšen fejst kmečki sin, ne pa sosedov dedek, in se usedla na seno. Traktor se je ustavil pred zaprtimi vrati, skočila sem s kupa sena in za sabo zaslišala mlad glas: 'Nikar tako nejevoljno, to je zadnja košnja letos!' Glas, ki ni pripadal nikakršnemu dedku … Ozrla sem se proti traktorju. Na njem je sedel mlad kmečki fant z iskrivim nasmeškom na ustih in s frizuro Brada Pitta. Skoraj me je kap!!! Ne vem, kako sem sploh zmogla odpreti velika vrata senika, da je lahko zapeljal v notranjost in odložil seno. Stopila sem dva, tri korake naprej in obstala na mestu v poltemi. Skozi špranje desk je sonce spuščalo le obrise. Naenkrat sem se zavedela, da stoji za mano. Prijel me je za boke, me dvignil in položil na seno. Z roko mi je segel v mednožje, zaprla sem oči in ga že naslednji trenutek začutila v sebi. Od tistega trenutka dalje sem vedno z veseljem pričakovala košnjo, spravilo sena in … morebitno ponovitev."