Tatjana Mušič je zagotovo oseba, ki veliko ve o spolnih zlorabah otrok, pa tudi o lažnih prijavah pedofilije. O prvem rada govori, o drugem nekoliko manj. Zato, ker se boji, da bi govorjenje o lažnih prijavah pedofilije zmanjšalo pomen utemeljenih prijav in bi kar vse dobile predznak neverodostojnosti. »Vidimo, da so tudi odvetniki tisti, ki iz lastnih interesov, da bi postopek dobili, svetujejo ljudem tudi podle variante. Če bi pogledali dolžino postopkov, ko se ljudje ločujejo z odvetniki ali pa brez odvetnikov, bi videli razliko,« pravi Mušičeva.Ali je sistem zaščite otrok pred spolnim nasiljem možno zlorabiti v vojnah bivših partnerjev?Možno. Vsak sistem je možno zlorabiti. Seveda obstaja določen delež ljudi, ki to zlorabljajo v svojo korist.Kako lahko preprečite zlorabe? Ali vodite evidenco, kdaj do obtožb spolnega nasilja nad otrokom pride med bivšimi partnerji?To bi bilo preveč krivično oziroma preveč poenostavljeno. Če pogledamo življenjsko, je odnos med dvema človekoma, ki se želita razvezati, specifičen. Razlogi so ne tako zelo redko lahko tudi v tem, da mati – rekla bom mati, ker gre pri spolnih zlorabah večinoma za moškega osumljenca – ugotovi, da partner zlorablja otroka. To je lahko potem razlog za razvezo, kar pa ne pomeni, da je prijava spolne zlorabe maščevanje temu moškemu.V primeru dveletne punčke, ki sem ga spoznal med pripravami na to temo, je mati prijavila očeta, ki so mu takoj prepovedali stike z otrokom, češ da otrok kaže znake zlorabe. Kasneje pa je izvedenec ugotovil, da je deklica v resnici kazala znake odtegnitvenega sindroma. Oče je bil oproščen. Ampak tri leta je bil izbrisan iz dekličinega življenja.O konkretnem primeru ne morem govoriti. Večkrat pa so na otroku opazni znaki in zato je stike treba preprečiti, da se prepreči nadaljevanje zlorabe. Seveda pa ne moremo čakati, ali bo človek obsojen ali ne. V približno tretjini prijav policija niti ne poda kazenske ovadbe.Kakšno je skupno število prijav?Približno dvesto na leto. Morda v enem ali dveh primerih napišemo kazensko ovadbo zaradi krive ovadbe. V drugih primerih poročil pa to pomeni, da nam ni uspelo zbrati dokazov. Kar pa ne pomeni, da se ni zgodilo. Tudi če nekdo ni obsojen, to še ne pomeni, da se ni nič zgodilo.To je zelo tvegana izjava, saj pomeni, da so po tej logiki tudi pravnomočno oproščeni moški še vedno krivi. Smisel sojenja je ravno v tem, da ljudje, zoper katere ni dokazov, niso krivi.Če boste vprašali na sodiščih, boste ugotovili, da so določeni postopki ustavljeni zaradi pomanjkanja dokazov.Ampak saj to je vendar smisel sodnega postopka. Če ni dokazov, nekdo ne more biti obsojen.Pravno ta človek ni kriv. Če pa govorimo življenjsko, to še ne pomeni, da tega res ni storil. So situacije, ki niso tako redke, da žrtve ne želijo več govoriti. Ne želijo več pričati. Ne upam reči, da v tistih petdesetih primerih poročil, ki smo jih podali, dejanje ni bilo storjeno. Morda le nismo bili sposobni tega dokazati. Sodnica Snežna Novak nam je predstavila pismo odvetnice, ki pravi, da odvetniki v razveznih postopkih svetujejo lažno prijavo spolne zlorabe ali nasilništva, zato da bi onemogočili bivšega partnerja.Po eni strani vam to lahko potrdim. Ko je ločitveni postopek, imata pogosto oba odvetnike. Najprej ga najame eden, potem pa še drugi, ker vidi, da se ne more boriti proti bivšemu partnerju in še proti njegovemu odvetniku. Takrat pa prevzamejo iniciativo odvetniki. V teh primerih, slišimo večkrat od ljudi, ne gre samo za spolne zlorabe, ampak znata oba zlorabljati otroka. To pa pomeni izkoriščati občutljivost. Tudi v teh primerih si ne bi upala reči, da je veliko krivih prijav v pravem pomenu besede – da si je nekdo izmislil nekaj, za kar ve, da se ni zgodilo. Pogosto znajo biti nasveti odvetnikov, to slišimo od ljudi, naj beležijo. Drug drugemu se maščujeta tudi tako, da zahtevata oba skrbništvo otroka, samo da bi ga odtegnila drugemu. Tu pogosto ne gre za iskreno željo skrbi za otroka, ampak namen »vzel ti bom, vzela ti bom tisto, kar ti veliko pomeni«. Če bi bil to nemški ovčar, bi bil pa ta predmet borbe. Otrok je recimo pri materi in gre v soboto na stik k očetu, kjer ga ta detajlno izpraša. Otrok seveda želi ustreči očetu in pove, da ga je mama nahrulila, da ga je udarila… Oče bo takoj odhitel na policijo, podal ovadbo, da je mama ob tej in tej uri otroka udarila. In potem bo otrok pri mami doživljal isto. Otrok postane tako neposredna žrtev njune manipulacije in njunega maščevanja. Tudi tukaj sicer ne bi mogli govoriti o pravi krivi ovadbi, o lažni prijavi, o izmišljeni situaciji, ampak o napeljani. To so tudi ideje odvetnikov, na kakšen način se bo dalo zmagati. Torej vidimo, da so v posameznih primerih lahko tudi odvetniki tisti, ki iz lastnih interesov, da bi postopek dobili, svetujejo ljudem tudi podle variante. Če bi pogledali dolžino postopkov, ko se ljudje ločujejo z odvetniki ali pa brez odvetnikov, bi videli razliko.Kakšna je razlika?Bistvena. Koliko je izvedencev, če imata odvetnika ali pa če jih nimata? Bistveno več, če so odvetniki. En izvedenec poda mnenje, potem se drugi odvetnik pritoži, zahteva izločitev in novega izvedenca. Potem pa se spet ne bo strinjal prvi odvetnik. Če se ljudje pravdajo sami, nimajo toliko znanja in idej in niso tako pogumni na sodišču. Če se ločujejo sami, so postopki krajši.Kako lahko razmejite izkazovanje normalne starševske ljubezni od pedofilije?Enostavno bi bilo razmejiti, če bi lahko pogledal v glavo tega človeka in videl, za kaj gre. Ampak to ne gre. Vsak, ki spolno občuje ali izvršuje kakšna druga spolna dejanja z otrokom, še ni nujno pedofil. Lahko ga ženejo drugačni nagibi. Spolna zloraba otroka je torej širši pojem od pedofilije. Pa vendar lahko nekdo, če želi zlorabiti sistem, prijavi tudi izkazovanje običajne starševske ljubezni kot spolni napad. Vtis je, da uradne institucije delujejo samozaščitno in stike otroka z očetom preventivno prepovejo tudi v očitno spornih primerih, da jim ja ne bi kdo očital, da niso zaščitile otroka.Marsikdo tako ravna zaradi lastne varnosti, ampak mislim, da to ni strokovno, saj bi moral tako ravnati izključno zaradi varnosti otroka. Gre namreč za kolizijo pravice očeta, ki je osumljen, ter interesa in pravice otroka, ki je domnevna žrtev. Tudi če oče še ni dokazano kriv, je ta otrok lahko žrtev. Če se temu očetu prepovejo stiki, je prikrajšan za svojo osnovno pravico do stikov z otrokom. Kar lahko dolgoročno povzroči odtujenost. Kaj pa je z otrokom, ki ima z zlorabljajočim staršem stike še naprej? Izpostavljen je nevarnosti ponovnega spolnega napada. Zanimivo. Otrok namreč nima samo ene pravice. Ima dve: pravico, da je zaščiten pred spolnim nasiljem, enako pa ima tudi pravico, da ima globok in pristen ter kontinuiran odnos s staršem, kar mu odvzamete. In če je šlo za lažno prijavo, niste storili krivice samo očetu, ampak predvsem otroku. Zakon namreč pravi, da se stiki otroka s staršem izvajajo predvsem zaradi koristi otroka.Drži. Pa vendar, če obstaja sum, da je oče zlorabil otroka, je najpomembneje, da ga zavarujemo pred nadaljno zlorabo. Možnost pa seveda je, da oče tega ni storil. Kar pomeni, da bo največ škode povzročeno očetu, če se v sodnem postopku izkaže, da ni storilec. Zato bi morali biti sploh v teh primerih postopki hitri. Morda niste razumeli. Otrok ima obe pravici, torej v primeru lažne prijave otroku odvzamete temeljno pravico do odnosa s staršem. Zaščitili ste ga po nepotrebnem in mu pri tem za dve, tri, štiri leta – postopki trajajo tudi tako dolgo – odvzeli očeta. Nastala je nepopravljiva škoda. Ne samo očetu, ampak predvsem otroku, ki se je odtujil od očeta.Ali bi vi tvegali in otroka izpostavljali ponovni zlorabi?Predstavljajte si, da vam nekdo na podlagi lažne prijave vzame tri leta z vašim otrokom in vašemu otroku tri leta z vami. Za povrhu je otrok najverjetneje podvržen še fizičnemu, psihološkemu ali psihiatričnemu pregledu. Cena, ki jo tukaj plačata, predpostavimo, oče in otrok, je zelo visoka in je povsem drugačna od zlorab recimo zavarovalniškega sistema.Najhujša je vedno zloraba otrok in najhujšo zlorabo otrok lahko zagrešijo prav starši. Tudi v ločitvenih postopkih, ko ni prijav spolnega nasilja. Lahko so prijave za fizično ali psihično nasilje oziroma gre za podtikanje staršem za odtegovanje otrok. Recimo, da ločitveni postopek traja štiri leta. Štiri leta otrok živi v popolnoma sovražnem okolju med obema staršema. Zlorabljata ga drug proti drugemu. Od otroka zahtevata določeno vedenje. Priznaj, da nimaš rad mame. Da nočeš iti tja. Mame ne dajo otrok očetom, tudi ko gre za začasno odredbo. Očetje otrok ne vračajo. Če je kaj hujšega od tega, kar lahko naredijo ljudje otrokom, so to njihovi starši v teh postopkih. V takšnih postopkih jim škodijo na celi črti. Zato je po mojem mnenju v takih primerih edina primerna rešitev zaščita otrok pred obema staršema. Ter hitri in strokovni postopki institucij, tako policije, tožilstva, centrov za socialno delo in sodišč. atjana Mušič je zagotovo oseba, ki veliko ve o spolnih zlorabah otrok, pa tudi o lažnih prijavah pedofilije. O prvem rada govori, o drugem nekoliko manj. Zato, ker se boji, da bi govorjenje o lažnih prijavah pedofilije zmanjšalo pomen utemeljenih prijav in bi kar vse dobile predznak neverodostojnosti. »Vidimo, da so tudi odvetniki tisti, ki iz lastnih interesov, da bi postopek dobili, svetujejo ljudem tudi podle variante. Če bi pogledali dolžino postopkov, ko se ljudje ločujejo z odvetniki ali pa brez odvetnikov, bi videli razliko,« pravi Mušičeva.