Deklica Traudl se veseli življenja. Ljubi naravo in živali; pes ali mačka sta vedno del družinskega življenja. Rada hodi v šolo, ne morda, ker bi bila posebno lačna znanja, temveč ker se v razredni skupnosti dobro počuti in rada tiči skupaj s prijateljicami. Ko gleda nazaj, se opiše kot čredno žival, ki ni poklicana za osamljenost, ki ne vzbuja pozornosti z individualnimi, samosvojimi idejami, temveč išče varnost, zaščito in priznanje skupnosti in ter ima izrazito potrebo po harmoničnosti. Njenio šolski dosežki so dobro povprečje, najljubša predmeta risanje in telovadba, rada ima tudi nemščino in angleščino. Velja za živahnega otroka, in kadar s svojim temperamentom ponovno preobremeni starega očeta ali mater, pošlje zvečer popolnoma iskreno mišljeno vročo molitev v nebo: »Prosim, daj, da bom pridna.« Noče prizadeti predvsem matere, kajti njene osebne nesreče ne more prezreti. Kljub temu ji ne primanjkuje brezskrbnosti. Na opomine, kot: »Ah, Traudl, ko le ne bi bila tako divja,« že kot šestletnica odvrne: »Oh, poglej, ko pa ljubi Bog hoče tako.« Ta stavek postane družinska krilatica. Mali vrhunci njene Traudline mladosti so obiski kina vstopnica za kino v Bogenhausnu stane 70 pfenigov. Traudl in Inge gresta dobro uro daleč peš iz Schwabinga v Bogenhausen in spet nazaj. Ali poletne počitnice v bavarskem alpskem predgorju, kjer je stari oče najel lovišče: to je dolgo časa v Aschauu, potem v Seeonu in nazadnje ob Ammerskem jezeru, kjer v starosti osemdesetih let ustreli svojega zadnjega srnjaka.