nost sedaj povsod, se urbanizem ne ukvarja več z »novim«, pač pa le z »več« in z »modificiranim«; ne ukvarja se s kulturnim, ampak z nerazvitostjo (Koolhaas); oblika, načelo, ki urejuje (usklajuje) neskladja nasprotij in nereda (Černe); okoljska urbana trajnost, aplikacija sistemske ekologije na raven mest (Plut); operacija polja, ključni operaciji za tvorjenje polja sta ponovitev in nizanje (Allen); osrednja območja, element metode za gibko določanje meje regije. Osrednja območja se nahajajo v mejah regije. Gre za koncentrirana območja, denimo mesta ali urbane aglomeracije, na katerih so kulturna obeležja najizrazitejša, najrazvitejša in med seboj najmočneje povezana, v smeri proti obrobjem regije pa pojemajo (Maas po Griggu); percepcijska (optična) zmota, vzporejanje dezurbanizacije v najbolj urbaniziranih deželah s praznenjem mestnega središča, nekakšna optična zmota. Kot če površno opazujemo tekače na stadionu in spregledamo, da so najboljši prehiteli slabše za krog ali dva, in se nam zato zdi, kot da so vsi približno enako hitri in tečejo z ramo ob rami (Kos); periferija, kraj, kjer nekaj manjka; odsotnost – ne-kraj (non place). Kraj, kjer običajno ne najdemo javnih programov in servisov. Periferija nujno implicira družbeno kompleksnost – mešanost družbenih skupin (Boeri), polje, katerakoli formalna ali prostorska matrica, sposobna poenotiti različne elemente ob spoštovanju njihovih posamičnih identitet (Allen); postmodernizem, reakcija na velike zgodbe, ki naj bi ignorirale raznovrstnost človekove eksistence in vključevale nesprejemljive poglede na zgodovinski razvoj kot napredek k določenim ciljem. Nihče naj ne bi razumel, kaj se dogaja v družbi kot celoti, dosti lažje pa obvladujemo mikro dogodke in – kot piše Lyotard – povečuje se vloga bolj skromnih mikro zgodb, ki se osredotočajo na