V bližini skale lahko izkusimo zavetje. V neurju se v gorah umaknemo v bližino skale, ki naj bi varovala pred dežjem, nevihto in padajočim kamenjem. Ali pa nam skala nudi senco, kadar žge sonce. To je za nas tudi arhetipska podoba. Vsak lahko postane za druge skala, v bližini katere se človek lahko spočije, da bi si spet nabral moči, doživel zavetje, občutek varnosti in gotovosti. Za skalo pa se ne moreš razglasiti sam. Peter po izkušnji svojega izdajstva gotovo ni čutil potrebe, da bi se pred svojimi tovariši apostoli postavljal in opozarjal nase kot na skalo. Morda je hvaležno doživel, da je prav on, ki je tako strahopetno izdal Jezusa, vendarle smel postati skala, v kateri so drugi našli trdno stališče, na katero se opirajo in v zaščiti katerega čutijo, da jih Bog, prava skala, varuje.