Pešci, ki smo v sredo nekaj pred dvanajsto čakali na prehodu pred glavno ljubljansko pošto, smo na drugi strani ceste sprva lahko opazovali precej običajen prizor. Medtem ko je uniformirana policistka popisovala taksista, katerega stranke so že sedele na zadnjem sedežu in čakale na vožnjo, je njen kolega, uniformirani policist, ki je stal nekaj korakov stran, izpod arkade hotela Slon nepremično zrl v neko točko na drugi strani ceste. Prizor torej, ki sam po sebi ne bi bil omembe vreden, če ne bi ravno takrat od Bavarskega dvora po Slovenski cesti s svojim močnim motorjem hrupno pridrvel neki osebek brez čelade in pred očmi obeh uniformirancev preslalomiral soudeležence v prometu. Reakcija policistov je bila (ne)presenetljiva. Policistka je še naprej popisovala taksista, koncentracijo pa je ohranil tudi njen kolega, ki niti za hip ni umaknil pogleda z pročelja nasproti stoječe hiše, kaj šele, da bi obvestil druge patrulje, da po mestu s preveliko hitrostjo drvi razoglavi dirkač. Vaš reporter je seveda stopil do obeh in ju vprašal, čemu gnjavita taksista, namesto da bi poskrbela za to, da neki popolni idiot, za katerega je zelo verjetno, da je navsezgodaj spil preveč šmarnice, ne bi sredi belega dne ogrožal življenja ljudi. Odgovor varuhov reda in miru je bil milo rečeno posmehljiv: Nisem ga videl. Očitno je bil prehiter. Šala? Ne vem. Če da, potem gre za humor, ki je verjetno lahko zabaven predvsem zbranim na novoletni sindikalni zabavi MNZ, pri nedolžnem očividcu pa je sredino opoldansko doživetje zgolj utrdilo mnenje, da slovensko policijo bolj kot varnost v prometu zanimajo mandatne kazni in polnjenje proračuna.