Repovž je menil, da ga je članek poskušal prikazati kot skorumpiranega novinarja, ki posoja ime, za novinarsko pero pa je izguba kredibilnosti najhujši udarec. Ker pravi, da ne posoja imena, je vložil tožbo za 2,1 milijona tolarjev odškodnine in preklic sporne navedbe. V njej je njegov pooblaščenec Stojan Zdolšek zapisal, da sta se avtorja skrila za »govorice«, takšen način pa se uporablja za obračunavanje z drugače mislečimi ljudmi. A sodišče je menilo, da sta Magova novinarja v skladu z novinarskim kodeksom označila, da so izbruhnile govorice, zanje sta zvedela od verodostojnih ljudi, torej si jih nista izmislila. Verjela sta torej, da so govorice res obstajale, ker pa ima novinar po kodeksu pravico, da ne razkrije svojega vira, se je sodišče zato postavilo na stališče, da ju ne bo zaslišalo in ugotavljajo, od koga sta zvedela zanje. Ker se govorica širi s pripovedovanjem, pisnega zapisa in dokaza o njej ni. Po novinarskem kodeksu ima novinar pravico zapisati, da se nekaj govori, za sodišče pa je bilo odločilno, da sta novinarja označila, da gre za govorice. Članek po mnenju sodišča ne žali dobrega imena in časti, zato tudi ni nastala škoda, kar pomeni, da Interdati ni mogoče ničesar očitati. Ker se Repovž s takšno odločitvijo ne strinja, se bo zoper sodbo pritožil.