Ameriški predsednik se strašno neodgovorno vede do medijev. Lepo je napovedal, da bo nemudoma treščil po talibanih, zdaj pa čakamo in čakamo... Količkaj pomembno novinarsko pero je že pred štirinajstimi dnevi spakiralo kovčke, se poslovilo od družine in kolegov, pobralo dnevnice in hajdi nekam blizu Afganistana! Poglejmo kolegico Christiane Amanpour iz CNN, za katero velja, da kjer se pojavi, je vojna neizogibna. Že dva tedna bivakira v Pakistanu, vojne pa ni. Revica, svoj razkošni novinarski talent razmetava za intervjuvanje pakistanskih pouličnih frizerjev in profesionalnih stiskalcev pomaranč, ki svetovni javnosti razlagajo svoje poglede na terorizem, islam in globalne razmere, mimogrede pa še omenijo nizko ceno svojih storitev in pojamrajo, da se Pakistanci čedalje manj strižejo in brijejo. Brada je spet modna. Takšne ekskluzivne reportaže pa, dragi moji, niso zastonj! Noč v boljšem hotelu v Islamabadu, menda ja ne bodo spali v kakšnih barkah, stane 235 dolarjev, a če bi novinar svetovno demokratično javnost rad seznanil z bolj avtentičnimi poročili in zadovoljil urednika, se mora postaviti v vrsto za helikopterske polete (že zdaj jih čaka najmanj dvesto) iz Tadžikistana po severenem delu Afganistana, da bi naredil nekaj lepih panoramskih posnetkov. Američani so zadnje čase čisto nori na afganistansko pusto zemljo. 300 dolarjev za polet in gledalcem bo zastal dih nad pogumom samo njihovega poročevalca! Nekateri se odpravijo kar peš, potem pa jih talibani lovijo kot zajce. Šele to je reportaža iz prve roke, še posebej če jih talibani obglavijo. Posadka poročevalcev televizijske družbe NBC se je na morebitno bojišče odpravila s terenskimi vozili. Navajeni mestnega asfalta so na afganistanskih luknjastih cestah izgubili šest od osem dragocenih vozil. Uredniki in lastniki medijev se že držijo za glave, kajti računi so astronomski. Polet novinarja iz New Yorka v Islamabad stane 3.100 dolarjev, družba, ki da kaj nase, pa ima najmanj tri poročevalce. Amanpourjevo je na Kosovu spremljalo 20 pomočnikov. Potem pa je treba prepeljati še opremo - to znese nadaljnjih 50 do 70 tisoč dolarjev. Lastniki delnic z debelim cmokom v grlu gledajo, kako izginevajo obljubljene jim dividende. Vsakokrat ko se njihov priljubljeni novinar za 15 minut pojavi na zaslonu, v eter izpuhti novih 2000 dolarjev. Nekateri pred televizorji, vsakokrat ko se pojavi njihov posebni poročevalec, s solzami v očeh rjovejo: "Utihni, skrajšaj, ne nakladaj, dajte glasbo iz studia..." Toda to še ni konec stroškov. Plačati je treba lokalni prevoz, vsaj čaj sogovornikom in prevajalce. Kdo pa je kriv, da se mi novinarji nismo učili paštunščine, iranščine, jemenščine in drugih zdaj popularnih svetovnih jezikov? Tudi družabno življenje ni poceni. Zbrani novinarji, več kot tisoč jih je že na kraju dogodka, že ustanavljajo klube, v katerih z viskijem zdravijo afganistanski (pred)vojni sindrom, med seboj izbirajo doajene, proslavljajo rojstne dneve in sklepajo stave, kdaj se bo začela vojna, ki je medije že doslej stala več kot 25 milijard dolarjev. In na koncu se lahko zgodi, da Afganistana niti videli ne bodo, saj je znano, da piloti fantomov in zelene baretke novinarjev ne jemljejo s seboj.