In razlog? Preprost! Lagodneje je živeti v zmoti, v nekem drugem življenju, če je tisto tvoje za razum pekoče, za srce naporno, in se ti zdi, da ga nikakor ne zmoreš. Koliko lažja je iluzija, neka lažna predstava o ljudeh, ki nas obdajajo. Ugotavljam, da je nagnjenost človeka k polresnicam, iluzijam in lažem, ikonam globalnega marketinga, ki vzbujajo umetne in za življenje normalnega Zemljana popolnoma odvečne potrebe, da je njegova zavezanost k neresnici planetarna. Ljudje imajo raje Adama in Evo in zgodbo o nastanku iz enega rebra kot vesoljsko teorijo o velikem poku in Darwinovo teorijo evolucije. Ljudje raje poslušamo floskule o potrebnosti bojnih oklepnikov, kot da bi pomislili, da smo pred leti javnomnenjsko zavrnili vladnega Falcona (ki je bil, roko na srce, bolj potreben in manj stran vržen denar). In kako pošteni da so politiki in nam naklonjeni, in da vse, kar počnejo, počnejo zaradi nas. Ve pa se, da je politika v svoji dimenziji z vidika politikov boj za oblast. Torej, stranke se 'žgejo' med seboj in nas pri tem prepričujejo, kakšne svinje so oni drugi, in kako bolje bomo živeli, če nam bodo vladali prvi. Resnica je najbrž v tem, da je za nas najbolje, da izberemo bolj leve, če smo levo usmerjeni, če želimo več socialnih pravic, večjo porazdelitev bogastva, oziroma bolje, da izberemo konservativne desne stranke, če smo lastniki kapitala, če nam gre dobro in bi želeli, da nam gre dobro še naprej. Pri nas seveda v aktualni politiki zadeve niso tako enoznačne. Ministri se radi pohvalijo z makroekonomskimi kazalci, za katere vsak študent ekonomije ve, da so posledica dela v gospodarstvu in politiki zadnjih pet, deset let. Radi se kažejo, nasmihajo, radi zamenjujejo direktorje podjetij, kjer ima država kontrolne deleže. In radi imajo, da jih novinarji hvalijo.