prikazani kot gola dejstva. Takoj ko je omenjeno pripovedovalčevo občutje, se njegov sogovorec pošali: »Prijatelj, ne bodi sentimentalen!« Tako hladno kot odvetnik odgovori na zdravnikovo vprašanje na koncu okvirne zgodbe, pripoveduje tudi o slovesu nesrečnih ljubimcev, o življenju in smrti. Ne zanimajo ga čustva, ampak stvarni, goli podatki o ljudeh, na primer njihova starost in premoženjsko stanje. Matevževa smrt nikogar ne prizadene, ker ni ničesar imel: »Pa za to se nihče brigal ni – saj ni imel premoženja.« Ravnanje oseb je odvisno od družbenega položaja oziroma gmotnih razmer, v katerih živijo. Čeprav sta se Lajda in Matevž ljubila, revnega fanta novica o nosečnosti ne razveseli, ampak razjezi, saj ve, da bo treba otroka preživljati. Pusta resničnost je močnejša od ljubezni; ne le da pripovedovalec dogodkov in oseb ne olepšuje, v ospredju njegove vložene zgodbe celo ni več človek, ampak zemljiška knjiga. Pripoved je napisana v realističnem, poročevalskem slogu. Odvetnik sicer meni, da bi lahko o Znojilčevih napisal roman ali tragedijo, a pravi sogovorcu: »Dokazati ti hočem na kratko ...« in »Ah, prav kratko bo!« Pripovedovalec prilagaja jezik osebam oziroma njihovemu družbenemu položaju. Sam kot odvetnik govori o golih, uradnih dejstvih; meni, da pripoved morda prav zato še bolj pretresa bralca. V svojem govoru uporablja tudi strokovne pravniške izraze. Osebe iz kmečkega sloja govorijo v svojem preprostem, ljudskem jeziku, npr: »Pa k nam kaj pridi!«