povedati kraljevini Srbiji, da tega ozemlja ne namerava spustiti iz rok. Sicer pa se je z leti vedno redkeje pojavljal v javnosti. Potem je prišlo nesrečno leto 1914 in sarajevski atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda ter njegovo soprogo. Čeprav si cesar in prestolonaslednik nikoli nista bila blizu, saj je imel Franc Jožef čvrsto v rokah vse niti oblasti, Franc Ferdinand pa se je pritoževal, da zve manj kot zadnji sobar v Schönbrunnu, je ob novici o atentatu Franc Jožef zastokal: »Grozno!« Takoj je pomislil, da bo sedaj njegov naslednik pranečak, nadvojvoda Karl, ki ga je imel zelo rad, in da monarhija drsi novi vojni naproti. Osemindvajsetega junija je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. V prvih dveh letih vojne je bilo opaziti, da Francu Jožefu pojemajo moči, čeprav ni bilo vidnih znakov bolezni. Bil je precej počasnejši kakor sicer. V začetku novembra 1916 sta se pojavila še kašelj in vročina, potem je začel hujšati, zdravniki so ugotovili tudi začetek pljučnice. Sedaj je že slabo sledil svojim sogovornikom in deloval izredno utrujen. Enaindvajsetega novembra je tako kot ponavadi vstal ob pol štirih in se lotil dela, sredi dneva pa je imel že vročino 39,5 stopinj Celzija in ni mogel sam vstati od mize. Ko so ga položili v posteljo, je še naročil služabniku, naj ga zbudi ob pol štirih zjutraj. Vsem je bilo jasno, da se mu bliža konec. Prišli so družinski člani in ožji sodelavci, da bi bedeli ob njem. Zjutraj ga je zgrabil kašelj, za hip se je vzravnal in potem padel vznak. Zdravnik je lahko ugotovil le še smrt. Hitro so poklicali še Katherino Schratt, ki mu je bila zvesta toliko let, in jo odpeljali k pokojniku. Pokopali so ga šele čez devet dni. Več dni je ležal na poljski postelji in podložniki so lahko hodili mimo, nato so ga prenesli v Hofburg in ga položili v dvorno kapelo. Tridesetega novembra je krenil sprevod z mrtvaškim vozom, ki ga je vleklo osem vrancev in spremljala konjeniška garda, do stolnice svetega Štefana. Po črni maši je šel sprevod peš do bližnje kapucinske grobnice. Začel se je obredni dialog med dvornim mojstrom in opatom, obvezen pred vstopom vladarjev v poslednje počivališče. »Kdo si? Kdo želi noter?« In šele ko je dvorni mojster odgovoril: »Jaz sem, Franc Jožef, ubogi grešnik, in prosim za božjo milost,« so se odprla težka vrata in cesarja so položili v varstvo kapucinskih bratov, prednikov, cesarice Sisi in sina Rudolfa.