Ali mi lahko pa vsem tem zamerite, če trdim, da je bilo sprejetje Bolgarije in Romunije v Evropsko unijo prenagljena oziroma zgrešena odločitev? Kar se tiče Romunije, je znano, da je bila že v času pristopnih pogajanj v skoraj vseh pogledih v slabšem položaju kot Bolgarija in je tako splošni položaj države celo slabši kot v Bolgariji. Sprejetje vzhodnobalkanske dvojice v EU je torej nerazumljivo, če primerjamo približevanje drugih kandidatk Evropi in ne nazadnje tudi položaj Slovenije pred 1. majem 2004. Pri tem se mi poraja primerjava s Turčijo, katere približevanje EU (v povezavo naj bi stopila leta 2020) je pravo diplomatsko bojišče tako na evropski kot na svetovni ravni. Javne razprave glede turškega članstva v uniji potekajo v skoraj vseh evropskih nacionalnih parlamentih, vsak nov premik v pogajanjih pa sproži okrogle mize po vsej Evropi. Javne razprave o vstopu Bolgarije in Romunije v EU so bile skorajda nične, njun vstop v EU januarja letos je pospremilo tiho ploskanje in čestitke vodstva EU, pri čemer se mi poraja dvom, ali so vrhovi EU sploh kdaj obiskali katero od obeh držav. Poleg tega je bilo sprejetje obeh novih članic močno nepravično do Hrvaške, ki je sedaj prva v čakalnici EU. Ne samo, da je Hrvaška od „novih zvezd Evrope“ neprimerno bolj razvita, temveč se tudi veliko bolj trudi izpolniti direktive iz Bruslja. Ne nazadnje pa je nedavna širitev EU nepravična tudi do Slovenije, ki se je za vstop v EU dejansko morala potruditi in doseči pogoje, ki so nam jih postavili že na začetku pristopnih pogajanj. A očitno so bili gospodarski interesi premočan as v rokavu, ki je tudi glavni vzrok za tako naglo vnovično širitev. Naj spomnimo, da je bilo sprva mišljeno, da bosta Bolgarija in Romunija v EU vstopili šele leta 2008, a se je ta datum kasneje skrajšal za eno leto.