ške, ki je sedaj prva v čakalnici EU. Ne samo da je Hrvaška od „novih zvezd Evrope“ neprimerno bolj razvita, temveč se tudi veliko bolj trudi izpolniti direktive iz Bruslja. Ne nazadnje pa je nedavna širitev EU nepravična tudi do Slovenije, ki se je za vstop v EU dejansko morala potruditi in doseči pogoje, ki so nam jih postavili že na začetku 2008, a se je ta datum kasneje skrajšal za eno leto. Nisem evroskeptik niti ne nasprotujem širjenju EU na območje Vzhodne Evrope in Balkana, a do sprejetja Bolgarije in Romunije v EU je po mojem mnenju prišlo prehitro in ob nepravem času. Le kaj bi stalo EU, če bi s širitvijo na Vzhodni Balkan počakala nekaj let, da bi se državi v tem času vsaj malo bolj pripravili na vstop? Zanimivo pa je, da je kar precej sogovorcev v Bolgariji izjavilo, da je priključitev EU potekala prehitro tudi zanje. Največji pomisleki izhajajo predvsem iz spoznanja, da se je bolgarsko podeželje nehalo razvijati že pred časom in da nič ne kaže na to, da se bo kaj spremenilo v naslednjem desetletju ali dveh. V tem je tudi glavni razlog, da Bolgari v zadnjem času množično zapuščajo svojo domovino in iščejo nove priložnosti v Zahodni Evropi. Kljub temu lahko upamo in si želimo, da bi bila prihodnost Bolgarije čim bolj „evropska“ – v nasprotnem primeru bo namreč prihodnost EU postala bolgarska. 31