Eleonora in sploh ni podobna babici, zato jo vsi imenujemo samo B-Lora: B je okrajšava za babi, Lora pa okrajšava za Eleonora. B-Lora torej igra bridž s prijateljicami, hodi na vsa mogoča predavanja in ne zamudi nobenega branja v društvu pisateljev, redno zahaja v opero, je članica planinskega društva in ima prijatelja, s katerim enkrat na teden odideta plesat. S teh večerov se vrne vsa nasmejana, poje popevke iz zlatih šestdesetih ali sedemdesetih let, vrti svoje povsem spraskane plošče Beatlesov ali Rolling Stonesov – vse ima, kar jih je! –, in kadar je posebej dobre volje, si kupi novo šminko in me vpraša, ali mi je barva všeč. Ne druži se z ženskami svoje starosti, ki le pazijo vnuke in zabavljajo čez svoje snahe. Z bratom jo imava zelo rada. »Jutro, Bila,« me je pozdravila in odložila nedeljski časopis na majhno mizico poleg ležalnika. »Dogajajo se stvari, za katere si človek ne bi mislil, da so možne! Včeraj zvečer so poklicali policijo, ker so imeli v nekem stanovanju na stežaj odprta okna in na ves glas prižgan televizor, tako da so se sosedi pritoževali zaradi kaljenja miru. Kakor rečeno, je bilo okno odprto, skozenj je lajal pes – na ves glas je stokal, kakor da je iz uma. Vse trkanje in zvonjenje ni pomagalo, vrata se niso odprla in policisti so se že bali najhujšega.« Naredila je dramatičen premor. Vprašala sem: »In? Kaj so mislili policisti?« »Nimam pojma, kaj natančno so si mislili. Vsekakor so vdrli v stanovanje.«