Ob nekem prejšnjem bivanju v New Yorku sem spoznal knjigarnarja, ki je svojčas imel zelo svojevrstno razmerje s Craneom, in sem iz tega vira podatkov izvedel za najintimnejše stvari iz njegovega življenja. Ampak tistega prvega pogovora nisem hotel speljati na pot Craneovih obsedenosti, in sem se raje omejil na literarno plat. Rekel sem mu, da se mi zdi zelo umestno, da je Crane umestil nove vice v pregnanstvo, da je pregnanstvo oblika nedolžnosti, nekakšna odsotnost bistrovidnosti za dobroto in hudobijo, lebdenje v času, kot takrat, ko, recimo, sanja o 'prereznem jabolčniku' in 'premehkem snegu', išče, 'kje so bajoneti, da ne zraste škorpijon', kako je ta neizmerna nedolžnost podžigala njegovo spolnost prav do razpada in smrti, tako da je moral nazadnje poiskati smrt v veliki morski materi.