Prav zato je razstava zanimiva in najbrž tudi namenjena širšemu krogu ljudi, pri čemer v mnogoterih slikarjevih videnjih sodobnih in izginulih časov ni težko prepoznati tiste sijajne silhuete poeta, ki je nekje med megličavimi prividi impresionistov in pritajeno dramatiko ekspresionizma našel enkraten izraz, ki je tudi vsa nadaljnja desetletja ostajal prisoten v novih motivih in stilnih iskanjih. Samotni sprehajalec z nočnih praških ulic, ki je v daljnih odmevih prinašal osamljeno vzdušje Edvarda Muncha in se zgolj z reducirano, velikokrat v senco pogreznjeno postavo soočal z neskončnostjo kozmosa, se je kasneje v njegovih delih transformiral še neštetokrat. V metaforične prizore življenja in smrti, romantične pokrajine senc, slutimo jih lahko v mehkih nanosih živahnih barv, v katere se plazijo črni toni in v paleti ustvarjajo posebno dramatiko, ne nazadnje pa jih prepoznavamo v simbolih in celi vrsti portretov, od tistih reprezentančnih, čeravno zgolj risarskih iz časov druge svetovne vojne do presunljivih podob malih ljudi iz umetnikovega osebnega spomina.