Ne moreš verjet, prastari konflikt se vleče tudi v mojo generacijo kot jara kača in razdvaja glasbene konzumente v dva nezdružljiva tabora tipa črni in beli, partizani in domobranci, Hrvati in Slovenci: tisti, ki so za zgoščenko, in oni, ki prisegajo na vinilko. Zaenkrat nič ne kaže na vojno, za to hranimo očitno bolj konkretne razloge, a vendarle se ti lahko zgodi popolna socialna izolacija, če v družbi hipijev brez pomisleka izdaviš: Ej fantje, zgoščenka, to pa je izum! Ena od mnogih pomembnih izumov po kolesu in aspirinu, če smo precizni, in ko se je pojavila v začetku devetdesetih, je bilo konec prasketanja in zavijanja in hreščanja, pucanja z laskastim tankim čopičem in dobro-obriši-tudi-stran-B ali kaj so že bile vse kultne discipline povezane z navadno vinilno ploščo. Namesto tega se je pojavilo enostavno vključi- vloži-pritisni play. To smo znale celo punce, ki smo že pregovorno bolj omejene, kar se tehnologije tiče. In še - zgoščenke zavzamejo manj prostora, so veliko bolj praktične za daljše izlete, in kot kaže splošno mnenje po deželi, v posebni ponudbi niti niso tako drage. "Toda ..." bodo potem rekli moji hipiji in besno puhali izza dolgih las, "toda digitalno zveni povsem hladno in sterilno!" Kdor neprestano govori toda in ob tem besno puha in po možnosti stanuje v velikih zvenečih sobanah, ta je strokovno rečeno navaden hi-fi purist. Če odštejemo meni sicer zelo ljube hipije, so to ponavadi ljudje z veliko denarja, ki kupujejo obskurne in drage puristične revije, v katerih drugi hi-fi puristi ustvarjajo vtis, da slišijo celo travo rasti, bolhe kašljat in kaj je še preciznih šumov iz naše bližnje okolice. Taki nadarjeni insajderji znajo pri vinilki, kot ljubeznivo označujejo svoj arhaični nosilec zvoka, ceniti predvsem njeno analogno toplino in avtentičnost. Morda tudi ekskluzivnost, da si za uživanje tovrstnih zvokov danes lahko kupi tudi nov gramofon, ki stane celo premoženje. Kmalu bo prav modno poslušati stare plošče z imenitnih gramofonov. Kar se imenitnosti tiče, sem sicer precej tolerantna, še več, včasih tudi sama vzamem v roko kako imenitno kaseto, ki sem jo posnela s stare plošče Pink Floydov ali Rollingov. Vtaknem jo v kasetar med dolgo vožnjo z avtomobilom. Avtentično poslušanje nemudoma zapolni moja ušesa s tako poznanim prasketanjem in zavijanjem in hreščanjem. Enkrat čutiti kot vinilski purist, za malo denarja, takole v avtomobilu, s kaseto analogno ponikniti v pokrajino, ki brzi mimo tebe, ob zvokih, v katerih, kot je znano, je precej več življenja in topline kot v digitalni verziji istega komada, moj bog, to sploh ni tako slabo.