Vihar je po izročilu drama (romanca, komedija, nadrealistična igra ...), v kateri je Shakespeare dosegel notranji mir, to pa je tudi občutek, ki ga v gledalcu vzbuja Vihar v režiji Janusza Kice. Že kar prvi prizor, sicer najviharnejši v igri, je umirjen in sprijaznjen z vsem, kar bo prišlo: grozd mornarjev in ladijskih potnikov na jamboru ob spremljavi tihe glasbe (Stanko Juzbašić) vdano pričakuje svojo usodo. Kicev Vihar je tako uprizoritev, v kateri je navzoča vnaprejšnja pripravljenost na spravo, ki je sicer običajno njena posledica. V takem dramaturškem (Diana Koloini) oziroma režijskem razumevanju je tudi problem maščevanja, ki je vodilo štirih petin igre, postavljen v drugačno luč. Prospera namreč bolj kakor živa strast po zadoščenju preveva umirjena in modra melanholija; sam je v igri navzoč kot nekakšen pasivni oče vsega dogajanja, bolj samo kot glas kakor telo, morda pa na prizorišču fizično sploh ni potreben in je dovolj zavest o njegovem temeljnem poslanstvu. To je še toliko bolj očitno, ker ga v akciji nadomešča Ariel, duh, neviden vsem, razen prebivalcem otoka. Kica je v zvezi med Arielom in Prosperom (podobni zvezi med Learom in norčkom v Kralju Learu) izkoristil misel, da gre v tem uslužnem izvrševalcu Prosperove domišljije in moči za alegorično utelešenje Prosperovega lastnega kreativnega duha, njegove želje po vedenju in svobodi. Ariel je torej duh, ki nekako v antičnem smislu zraste iz Prosperove glave, in jo povsem na koncu, ko opravi vse, kar mu je bilo naloženo, dokončno zapusti. O tem nam priča zaključek igre, zatemnjen, resigniran, z utišano poslednjo Prosperovo besedo: brezup. Kica svoj Vihar konča nekaj verzov pred Shakespearom, v svojem svetobolnem modusu je bliže romantičnemu (in romantiki - denimo Hugo - so se z Viharjem močno poistovetili) kakor renesančnemu Viharju, neka značilnost pa ga približuje baročnemu in s tem današnjemu razumevanju te igre.