Sicer je bila ta želja tudi že do zdaj značilnost Nadjevega dela, saj se pri skoraj vsaki njegovi predstavi (oz. vsaj pri tistih, ki nam jih je bilo dano videti) zdi, da izhajajo iz podobne kontemplativne zbranosti, iz notranjega miru, iz katerega se nato kristalizirajo slike in geste, ki pa takoj, ko jim zmanjka izvorne moči, uplahnejo in ugasnejo. Tu bi lahko našli izvor gestike in gibanja tudi v novi Nadjevi predstavi, ki kakor da sledi aktu prebujanja, iniciacije v svet, z okornimi, odsekanimi, na videz avtomatiziranimi – vselej značilno nadjevskimi – gibi, v resnici pa gre za poskus antropomorfizacije neke vrste preliminarnih stanj, iniciativne napetosti, ki v svetu čaka, da se bo utelesila. Nadj išče izvorno skladnost med vsemi živimi bitji (zato je tu tudi zoomorfizacija), kamor lahko prištejemo še stvari (zato iskanje skladnosti z odrskimi elementi oz. rekviziti). Živo telo ni privilegirano polje, nam pripoveduje Nadj s soplesalko Cécile Loyer, živo je vse, kar živi. Sho-bo-gen-zo je tako uprizoritev tavtologije, v kateri enačaj med istim ni problematiziran do take mere, da bi proizvedel izrazitejše scenske razpoke in šume, Nadj in Loyerjeva manifestirata red, mir in ujemanje, pa čeprav se je do vsega treba šele prebiti, si to priboriti.